Ela Peroci

Pedagoginja, pisateljica in novinarka.

Ela Peroci se je rodila 11. februarja leta 1922, Rogaška Slatina.
Ela Peroci je o obiskovala v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Gimnazijo in meščansko šolo je obiskovala v Celju in Kočevju.
Študij je zaključila na Državnem učiteljišču v Ljubljani (1942).

S poučevanjem na osnovnih šolah je začela leta 1945, kot novinarka je delovala od leta 1948 pri mladinskih revijah Pionir (Gea), Ciciban in Mladi svet (Otrok in družina). Diplomirala je na Filozofski fakulteti, oddelek pedagogika (1954). Zaposlila se je na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na radiu Slovenija in bila urednica oddaje Radijska šola (od leta 1962 do upokojitve leta 1978).
Po upokojitvi se je posvetila pisanju in napisala številne kratke sodobne pravljice za mlade naslovnike.
Delo
Njena prva kratka objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon, ki so ji kmalu sledile še druge: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Na oni strani srebrne črte, Ptičke so odletele, Siva miš ti loviš!, Za lahko noč, idr. Ela Peroci je snov za svoj literarni opus črpala iz lastnih zapiskov, ki jih je pisala v obdobju študentskih let. Največji vpliv pri pisanju pa je pri njej imelo materinstvo. Glavni junakinji njenih zgodb sta hčerki Jelka, ki nastopa tudi v pravljici Hišica iz kock, in Anka, ter sosedovi otroci. V novejših zgodbah, pa so junaki tudi njeni vnuki.

Slovensko mladinsko književnost je motivno in oblikovno ustvarjala štirideset let. Snov za svoja dela je pisateljica zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, problematizirala je položaj otroka v družini in opisovala njegove stiske. V zgodbah se pogosto pojavljajo otroci, ki živijo in rešujejo tudi bolj zapletene probleme sami, brez pomoči odraslih. V njenih kratkih sodobnih pravljicah se pojavljajo pogovori z otroki, ki so živeli svoje otroštvo tako v sreči kot v žalosti, pa teh občutkov velikokrat niso imeli s kom deliti. Oblikovala je tip sodobne mestne pravljice. Njena kratka proza je preusmerila slovensko pravljično-fantastično pripovedno prozo za mladino. Perocijeva je sredi petdesetih let uveljavila vzorec kratke zgodbe, v kateri se prepletata resničnost in fantastika.

Njena dela so prevedena v več svetovnih jezikov (češki, finski, francoski,italijanski, madžarski, nemški, poljski, slovaški in drugi).

Njene pripovedi so izhajale posamično v obliki slikanic in v zbirkah.
Njene slikanice so ilustrirali reprezentativni slovenski ilustratorji: Milan Bizovičar, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Leo Koporc, Milovan Krajnc, Tomaž Kržišnik, Anka Luger Peroci, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Meksim Sedej, Marlenka Stupica, Marija Vogelnik in Melita Vovk Štih. Prevladujejo ilustracije Ančke Gošnik Godec (Muca Copatarica) in Marlenke Stupica (Moj dežnik je lahko balon).

Muca copatarica
Najbolj znana in priljubljena med njenimi pravljicami je Muca Copatarica, ki je z ilustracijami Ančke Gošnik Godec prvič izšla leta 1957, do leta 2007 je to delo izšlo v petnajstih ponatisih. Doma in na tujem je bila večkrat uprizorjena kot lutkovna igrica.

Slikanice
Moj dežnik je lahko balon (1955), Tisočkrat lepa (1956), Majhno kot mezinec (1957), Muca Copatarica (1957), Kje so stezice? (1960), Zato, ker je na nebu oblak (1963), Hišica iz kock (1964), Kozliček Goliček (1964), Bomo šli s sanmi po snegu in spustili se po bregu (1965), Vozimo, vozimo vlak (1965), Čebelice (1966), Klobuček, petelin in roža (1968), Pravljice žive v velikem starem mestu (1969), Stara hiša št. 3 (1973), Lalala (1975), Modri zajec (1975), Nina v čudežni deželi (1985), Telefon (1987), Amalija in Amalija 1998

Pravljice
Tacek (1959), Za lahko noč, Očala tete Bajavaje (1969), Stolp iz voščilnic (1977), Siva miš, ti loviš (1983), Mož z dežnikom (1989), Prisedite k moji mizici (1990), Povestice Tik-Tak (1998)

Poezija
Rišem dan (1966), Ko živim (1975)

Proza
Breskve (1959), Po šoli me počakaj (1966), Reci sonce, reci luna (1979), Fantek in punčka (1996)

Scenarij
Dve in dve je štiri, RTV Ljubljana (1970), Rožni pogovori, RTV Ljubljana (1971)


Radijska igra
Za praznik, RTV Ljubljana (1972), Ankine risbe, del 1, RTV Ljubljana (1979)

Nagrade
• Levstikova nagrada – 1955 (za zgodbo Moj dežnik je lahko balon), 1956 (za pravljice Tisočkrat lepa)
• Častna lista Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) – 1958, 1966, 1970
• Nagrada Prešernovega sklada – 1971 (za knjigo Na oni strani srebrne črte)
• Nagrada na TV festivalu Bled – 1974
• Plaketa Zlata knjiga – 1973, 1975, 1981
• Listina Zmajevih otroških iger Novi Sad – 1983

Ela Peroci je umrla 18. novembra leta 2001, Ljubljana.