Lev Detela; pisatelj, pesnik, prevajalec, publicist, dramatik, kulturni poročevalec.

Lev Detela se je rodil 2. aprila leta 1939 v Mariboru.

Lev Detela je začel z obiskovanjem osnovne šole v Središču ob Dravi, vendar se je kmalu vpisal v šolo v Ljubljani, kjer je nadaljeval svoje šolanje. Končal je klasično gimnazijo in pričel s študijem slavistike na Filozofski fakulteti.

Leta 1960 je emigriral v Avstrijo, kjer je nadaljeval s študijem na Dunajski univerzi Od leta 1960 dela na Dunaju kot svoboden književnik in se posveča literarnem ustvarjanju in publicistiki.

Do leta 1991 njegova dela niso mogla izhajati v Sloveniji, izdajali pa so jih v Trstu, Celovcu, na Dunaju in v Buenos Airesu pri založbah slovenske manjšine in zdomcev.

Posebnost v Detelovem ustvarjanju je, da piše v dveh jezikih (bilingvizem).

Večinoma objavlja v zamejskih in zdomskih publikacijah in založbah, sodeluje pa tudi z nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi listi. S članki, eseji in prevodi informira nemške bralce o slovenski literaturi.

Pesniške zbirke: Sladkor in bič (1969), Metaelement (1970), Legende o vrvohodcih in mesečnikih (1973), Kaj je povedala noč – Was die Nacht erzählt – What Night Reveals (skupaj z Mileno Merlak; trijezično – nem., slo. ter ang., 1985), Testament des hohen Vogels (1985), Café noir (1989), Duh in telo (1993),  Starosvetni spevi (1999), Svetloba na škrlatni obali (2008), Zvezde, zanke (2008), Grške pesmi (2009), Verdichtungen: Nonsensverse & Experimente (2009), Ausgewählte Gedichte (2010), Nočni koncert s Trdoglavom in z Marjeto (2012), Svjetlost na grimiznoj obali (2012, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Svetloba na škrlatni obali), Zvijezde, zamke (2012, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Zvezde, zanke), Grćke pjesme (2013, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Grške pesmi), Noćni koncert s Tvrdoglavom i Marjetom (2013, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Nočni  koncert s Trdoglavom in z Marjeto).

Proza: Blodnjak (1964), Atentat (1966), Izkušnje z nevihtami (1967), Kraljev kip (1970), Erfahrungen mit Gewittern (1973), Marijin mojster (1974), Duhovni ogenj naj večno gori (1975), Legenden um den Vater (1976), Die Königsstatue (1977), Imponiergebärden des Herrschens (1978), Gespräche unter den Fabrikschornsteinen (1986), Časomer življenja (1987), Dunajski valček za izgubljeno preteklost (1989), Stiska in sijaj slovenskega kneza (1989), Poslednja gora (1991), Hinter dem Feuerwald (1995), Jantarska zveza (1998), Die Verrücktheit der Wetterlage (1996), Emigrant (1999), Dincolo de Feuerwald (2000, romunski prevod nemške proze Hinter dem Feuerwald), Die Merkmale der Nase (izbrana nemška proza in lirika;  1970-2004; 2005), Tri zvezde (2008, dve knjigi, I. del, II. del), Dunaj na poštni znamki (2009) ter satirično utopičen roman Propad (2010), s katerim je podrezal v sedanjo krizno dogajanje v Sloveniji in po svetu.

Dramatika: Junaštva slamnatega Krpana (1965), Črni mož (1969), Der tausendjährige Krieg (1983).

Esejistika, študije: Povojni slovenski koroški pesniki in pisatelji (1977), Unfrisierte Gedanken eines zugereisten Betrachters (1998, z esejističnimi zapisi o sodobnih literarnih problemih ter povezavah med slovensko, hrvaško in srbsko literaturo in nemškim jezikovnim prostorom), Kocbekovo berilo – Kocbeks Lesebuch (1997, esejistični komentar o Kocbekovem literarnem doprinosu, s prevodi njegovih del), Literatur und Engagement – Edvard Kocbek (2004, skupaj s Petrom Kerschejem, esej o Kocbekovem literarnem delu, s prevodi njegove lirike, proze in esejistike) ter Zapleti v vijugah časa (2013, podnaslov: Moja soočanja z Edvardom Kocbekom in najboljšimi imeni literature ob izzivih za nujni duhovni preobrat sredi vsesplošne krize vrednot).

Lev Detela je do danes objavil 5o različnih leposlovnih knjig: romane, pripovedi, zbirke poezije in krajše proze, eseje in drame. Avstrijski zvezni predsednik je v letošnjem letu (2010) podelil na Dunaju živečemu dvojezičnemu pisatelju za zasluge na literarnem in kulturnem področju in za dolgoletno povezovalno in posredniško delovanje med Avstrijo in Slovenijo častni naziv profesor.

Propad, utopično-satirični roman

Utrinki iz temnih, norih sanj, a v resnici analiza nedonošene stvarnosti? Satirična utopija, postavljena v leti 2047 in 2049 – ali še nekaj drugega? Na ironičen način predstavljena podoba klavrne bodočnosti človeštva ali pa samo blodni privid o svetu brez ljubezni in vzajemnosti?

Razpadanje Evropske unije.

Vojaška diktatura v Sloveniji.

Francija ponovno kraljevina.

Nora vojna med Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško.

Delavski upori.

Nesposobno gospodarstvo in birokracija.

Polom svetovne ekonomije in tehnologije.

Zlom osnovnih etičnih vrednot.

Nevarne podnebne spremembe z grozečo totalno katastrofo.

Tajni agenti in dve lepi agentki sredi vročekrvnega in zahtevnega političnega in erotičnega dela, vpeti v razvejano nadzorno mrežo paranoičnih policijskih služb in vojaških vodstev.

Novodobna kaotična uprizoritev Verdijeve opere Aida v slovenskem atomskem bukerju sredi kočevskih gozdov.

Skrivno avstroogrsko rušilno orožje baon 413, ki ga cesar Franc Jožef I. iz humanitarnih razlogov kljub grozečemu porazu ni uporabil v prvi svetovni vojni, zaradi česar je slavna habsburška monarhija morala propasti.

Pisateljeva napoved neke bližnje klavrne resničnosti ali pa samo moreče sanje prestrašenega človeka, ki ga vznemirja spomin na težko preteklost in današnji propad človečnosti?

Presenetljiva metafora o možnem koncu sveta?

Drago Jančar – Severni sij (1984)

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.

Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja. V visoki družbi, kjer je s svojo nenavadno pojavnostjo skorajda eksot, se Erdman zaljubi v ženo svojega novega znanca in se z njo zaplete v skrivno razmerje. Ko pa minevajo dnevi, ko je upanje na kolegov prihod vse šibkejše in začne zmanjkovati denarja, Erdman sam začne drseti proti mlaki najnižjih slojev, revščine, alkoholizma in brezumja. Srhljiva rdeča svetloba, ki obžari zimsko mestno obzorje, je veličasten, grozeč simbol norosti, v katero se sprevrača bivanjska klima Evrope in posameznika v njej. Roman se izteče s presenetljivim obratom, ki bralca opomni, kako krhko je človeško življenje in kako pomembno lahko nanj vplivajo na videz povsem naključni dogodki in povezave.
Po branju Severnega sija Maribor za bralca ni več samo veliko mesto. Lent ni več le romantično obrežje z ljubkimi lokali, temveč dobi temačno, »dickensovsko« ozadje. Trgi in ulice nosijo v svojem spominu krvave packe, revne večstanovanjske hiše so polne odmevov neskončno malomeščanskih predsodkov, renčečih zvokov človeškega krdela. Kje je Abesinija? Kje je pot na prelepo Pohorje, ki je zavila v blaznost? Drago Jančar vam s svojim umerjenim slogom v bralsko sodoživetje postavlja zidak za zidakom, okno za oknom, dokler s svojo mojstrsko pripovedno prakso ne doseže, da ne le (u)vidite, temveč tudi vstopite v veličastno stavbo, ki jo je zgradil.

odlomek

Množica je zdaj v tišini opazovala silni nebeški pojav, pregibanje snovi, in potihnili so glasovi, ki so ugibali imena krajev, kjer bi moglo goreti. Bili so obrazi, ki niso mogli skriti groze. Videl sem žensko, ki ni mogla prenesti znamenja na nebu in je med jokom stekla v hišo. Videl sem ljudi, ki so molili, in druge, ki so molčali v svoji tesnobi. Videl sem med njimi razlagalce in šaljivce. Hodili so od skupine do skupine in nečimrno razkazovali svojo namišljeno vsevednost ali se postavljali s svojo brezbrižnostjo. Toda ogromni nebeški pojav je bil močnejši tudi od njih, s svojo silovitostjo je ležal ljudem na dušah, in na njihovih obrazih, ki so jih spreletavali rdeči prameni svetlobe, je bilo videti grozo, ki jih vklepa in pesti. Po reki, ki je tiho mrmrala med bregovi, so se naglo pomikale sence.
Potem je svetloba začela medleti in spet so zvezde zasijale na nebu, toda noč je bila temnejša kot prej. Ljudje so se molče ali med tihim pomenkovanjem razhajali. Sredi mosta je ostal Fedjatin čisto sam. Stopil sem k njemu, toda njegove oči so bile razžarjene, kakor da bi nekaj krvavo rdeče svetlobe ostalo v njih. Še zmeraj je bil zazrt tja proti severu in molče je sklanjal roke pred seboj. Ni me prepoznal. Skozme je gledal, ko sem stal pred njim in mu govoril mirne besede.
Pustil sem ga samega, in ko sem se na koncu mostu ozrl nazaj, je tista postava še zmeraj nepremično stala tam sredi praznega prostora.
Šel sem v svojo sobo in legel na posteljo. Zunaj je bilo nenadoma popolnoma tiho. Nobenega glasu, nobenih korakov po pločniku ali hodniku. Nič. Tišina. Zaprl sem oči in videl sem mesto in ljudi, do polovice potopljene v rdečo barvo. Zenice mi je čez polovico rezala ostra rdeča svetloba in dnevne podobe, ki so se nabrale v njih ta dan, so bile prerezane čez pol. Ljudje in mostovi in hrib, cerkveni zvonik, travnik in tista krogla v cerkvi, vse je bilo do polovice krvavo, tudi Bog Oče v Alojzijevi cerkvi se je kopal do pasu v tej rdeči barvi.
To noč so se ljudje od silnega znamenja na nebu, ki jim je žarelo v očeh in za čelom, nemirno premetavali v snu. Še sam čutim, kakšen nemir se je naselil vame. To ni nemir, ki ga razum premaga, ni nemir od ljubezenske rane, ki jo čas ozdravi. Ni nemir od godbe na pihala in množic, ki te prebudi navsezgodaj. Zakaj tedaj, čeravno ves tresoč se od nenadnega in sunkovitega prebujenja, že isti hip veš, da se bo množica razšla in da bo godba utihnila. Sploh ni nemir, ki prihaja od česar koli človeškega, torej minljivega in pozabi podvrženega. Ta strašna svetloba ostane v zrklih, da so beločnice rdeče in krvave, komur koli pogledaš v obraz. In zato je to nemir, ki ga ni mogoče pregnati. Ker prihaja od onkraj in od nedoumljivega. Zaleze se tja noter v človeške celice in počiva v njih. Ko se spet prebudi, trepeta notri v človeku, da človek potem drhti in niha na robu neznanskega brezna, ki ga nosi v sebi.

Franc Krnjak, domoznanec, zbiratelj ljudskih šeg in navad, črtičar, naravovarstvenik in veteran slovenske osamosvojitve (VSO).

Franc Krnjak se je rodil 16. marca leta 1951 – Središče ob Dravi. Živi v Ivanjkovcih.

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, izučil se je za prodajalca in ob delu opravil izobraževanje za ekonomskega tehnika.

Leto po osamosvojitvi Slovenije je ustanovil nestrankarsko Ekološko gibanje, v katero je pritegnil mnogo članov lovskih družin takratne občine Ormož. Gibanje se je pozneje stopilo z Zelenimi Slovenije in tako izgubilo pomen za katerega je bilo ustanovljeno. Aktivno je sodeloval pri poskusu ustanovitve Krajinskega parka Središče ob Dravi, med drugim je ustanovil odmeven Civilni forum za mejo na Dravi. Krnjak je prav tako soustanovitelj Društva general Maister za Prlekijo in Prekmurje, prav tako pa je eden od pobudnikov in soustanovitelj Zgodovinskega društva Ormož, kateremu je tudi nekaj časa predsedoval.

Franc Krnjak je avtor zgodovinskih, etnoloških in leposlovnih del, ki jih je objavljal v celjski Zgodovinici za vse, ljutomerskih Zgodovinskih listih, zborniku Ormož skozi stoletja, reviji Lovec in Ptičarji, največ pa v domačih Zgodovinskih zapisih. Spisal je spominsko brošuro o središki godbi Da capo al – simile, etnološki zbornik O ljudskih grbih in še kaj… (2013), zbornik Iz preteklosti vzhodnoprleškega konca, je pa tudi soavtor Kronike Središča ob Dravi (2011).

Je organizator, udeleženec in sodelavec mnogih simpozijev in odkritij spominskih plošč pomembnim Prlekom, npr. Francu Kovačiču, Štefanu Modrinjaku, Ivanu Dečku, Štefanu Kočevarju, Stanku Vrazu, Janku Lešničarju, Karlu Ozvaldu, Božidarju Raiču, Mateju Slekovcu, Vinku Brumnu, Jakobu Kelemini, prav tako pa je bil organizator obeležitve 130. in 140. obletnice ormoškega tabora.

Prejel je ormoško občinsko bronasto priznanje (2012).

Čarovnikov vajenec je roman slovenskega pisatelja Evalda Flisarja, ki je prvič izšel l. 1986, doživel je 9. ponatisov, pri čemer je zadnja izdaja (2013) integralna. Je najbolj bran slovenski roman po drugi svetovni vojni

– Evald Flisar se v želji po duhovni preobrazbi odpravi v Indijo. želi odkriti resnico in najti mir.

– V himalajskem pogorju išče Amarnatsko jamo, kjer naj bi prebival sveti mož Jogonanda. Jogonanda se na Evaldova glasna razmišljanja o sebi in svetu večkrat odzove posmehljivo, potem ko prispeta do enega od prenočišč, pa ga celo zapusti. se ponovno združita, mu jogi postavi mnogo preizkušenj in naloži veliko vaj, ki naj bi popotniku pomagale pri iskanju odgovorov, ki jih išče.

– Med tem procesom spozna, da je suženj lastnega ega, saj le-ta vlada njegovim čustvom in mislim (intelektu) ter iz njih izvirajočim dejanjem.

– Jogonanda ugotovi, da lahko Evaldu pomaga samo tantra. Na njuni poti začne imeti Evald sanje, v katerih se mu prikazujejo simboli iz tantrične mitologije, kar še dodatno podkrepi jogijevo prepričanje, da ji je zapisan. Medtem ko iščeta tibetansko lamaserijo, v kateri imajo svoje prostore tantriki, Flisar ugotovi, da se mu sveti mož še vedno roga, nekega dne pa se celo zbudi in ugotovi, da ga je jogi spet nepričakovano zapustil. Na prostoru, ki sta si ga izbrala za prenočišče, ni o njem niti sledu, zato pa tam taborijo Američan Henry in njegovi nosači. Evald se jim na poti do prve vasi pridruži. Tam pri eni izmed vaških družin dobi prenočišče, jutro po prihodu pa ena od gospodarjevih hčera, Dolma, zanj pokaže zanimanje. Evald v okolici vasi odkrije lamaserijo iz sanj, Dolma pa se odloči, da ga bo tja peljala. V lamaseriji prepriča Velikega lamo, da tujca sprejmejo. Počasi začne izvajati tantrične vaje, ki naj bi mu pomagale na njegovi poti do naziva tantrični mojster. Ponoči ga večkrat obišče Dolma, ki pri njem prespi. Nekega dne Evalda pokličejo v podzemno dvorano. V sredini sedi Dolma, okrog nje pa v krogih stojijo vsi prebivalci lamaserije. Gre za obred, katerega namen je, da bi Dolma postala utelešenje boginje Šakti. Končni del obreda je njeno razdevičenje. Za to nalogo si je izbrala Evalda, ki pa tega ne more opraviti. Za kazen mora iz lamaserije oditi nazaj med zasnežene himalajske gore. Prepričan, da bo umrl, hodi po zasneženih gorah, ko zagleda podzemno jamo. Odide v notranjost jame, tam pa ga preseneti Avstralec, človek, ki tantričnih vaj ni zdržal in za katerega so vsi mislili, da je umrl.

– Evaldu reče, naj prizna, da mu je ime Egon (ker je suženj lastnega ega oz. intelekta), in ga tako tudi kliče. Naslednje jutro se Egon odpravi nazaj proti dolini. Na poti močno zboli in omedli, vendar pa ga nekdo odvleče do prvega naselja. Tam se sreča z Jogonando. Ko se odpravita v dolino, mu Egon pove o svojih spoznanjih. Ne gre se za tekmo med egom in dušo, temveč za medsebojno povezanost in vpliv. Jaz sem jaz in ne morem biti drug, sprejeti se moram takšnega, kot sem, pri tem pa poskušati v ravnovesju ohraniti ego in dušo.

– Preden se Egon odpravi nazaj v zahodni svet, mu Jogonanda zagotovi, da je postal tantrik. Vedoč, da se ne bosta nikoli več videla, se prijateljsko poslovita.

– po Resnico odpravi na Vzhod, kamor se pripadniki zahodnega sveta radi zatekajo, ko jim ti objektivni odgovori ne zadostujejo več.

– razliki med Zahodnim in Vzhodnim načinom bivanja pravi, da je za sodobnega Evropejca značilna prevlada materialnega in racionalnega nad emotivnim in senzitivnim.

– Jogonanda mu ves čas dopoveduje, da je cilj že v njem, samo odreči se mora njegovemu iskanju, oziroma da ni to, kar misli, da je, temveč to, kar misli. Gre se za

– Ob izidu so se postavljala vprašanja o avtobiografskosti romana. Pripovedovalec je prvooseben, glavnemu junaku romana pa je prav tako kot njegovemu piscu ime Evald Flisar, pri čemer sam pisatelj v intervjujih na vprašanje o tem, ali se mu je vse to res zgodilo, odgovarja pritrdilno.

Tina Martina Kos, pesnica.

Tina Martina Kos je rojena 1970. na Ptuju. Leta 1955 se je z družino preselila na Hrvaško, v Štrigovo. Poeziji, svoji prvi ljubezni,se je vrnila pred kratkim, po smrti svoje matere.

Zapredena v svoji koži kriči molče, tenkočutno poezijo svoje duše. Utesnjena v sebi, potiska skozi verz svojo lastno kožo, svojo žalost in svoje trpljenje izpisano po notranjosti žil, napetih strun. Z zaznavo sebe prepozna prehojeno trnovo preteklost bolečih iglic, bosih nog. Zaprta v sebi kriči, a se njen krik ne sliši. Izpisujoč ga s pesmijo, spregovori z molkom te zbirke.

Stisnjene misli v daljšo pesem, miniaturo ali povsem kratko misel, slikovito izrišejo stanje svoje duše, ki želi, ljubi in v tem neskončno traja.

Martina piše v hrvaškem in slovenskem jeziku.

Predstavila bo svojo pesniško zbirko VRIŠTIM ĆUTEĆI / KRIČIM MOLČE (2012).

U tuzi za tugom

Izgubiš se

U ljubavi za

Ljubavlju patiš

Strasti plamena izgoriš

Pjesnik si

lažje je će ne poznaš
obraza svojega hrepenenja
uhojena pot po beli črti
se ti zdi lažja
varnejša in vsemogoča

KOT FRESKA

Plesnivost časa grize omet,

z ostro konico neusmiljeno reže

pekoče rane v kri življenja,

ki se počasi spreminja v prah

Oči, polne usmiljenja, vame strmijo

in takrat rane še bolj bolijo

(T. M. Kos)

Martin Kojc.

Psiholog, parapsiholog, filozof in publicist.

Martin Kojc (vzdevek Iki) se je rodil leta 1901 v  Središču ob Dravi, umrl je leta 1978 v Središču ob Dravi.

Kojc se je šolal v Središču ob Dravi in na Ptuju. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in jo končal leta 1918. V naslednjih letih se je kot samouk posvetil preučevanju filozofije, psihologije in parapsihologije.

Do začetka 2. svetovne vojne je deloval v Berlinu (Nemčija), kjer je med leti 1930 in 1933 vodil praktično življenjsko posvetovalnico in dosegal s svojo psihoterapijo pomembne uspehe.

Imel je strokovna predavanja v Berlinu, Haagu, Amsterdamu in Rotterdamu.

Po prihodu Hitlerja na oblast se je vrnil iz Nemčije v Slovenijo ter v Ljubljani odprl podobno posvetovalnico za življenjski pouk.

Takratni dnevni tisk je veliko pisal o njem, ljudje so ga začeli spoznavati prek člankov in intervjujev.

Ob okupaciji se je vrnil v rojstni kraj in preživel vojno v kulturnem molku.

Bil je prvi slovenski hipnotizer, napisal je več knjig, ki so največji odmev doživele v tujini, predvsem na Nizozemskem, kjer ponatisi izhajajo še danes, in v Nemčiji. Slovenskim bralcem je bil povečini predstavljen šele v tretjem tisočletju.

V delih Učbenik življenja (1990; po nemški izdaji iz leta 1935)[1], Samozdravljenje nervoznih težav (1992; po IV. nemški izdaji iz leta 1962),  Pot k sreči (2001; po nemški izdaji iz leta 1940), Razsvetljeni človek (2005; po izdaji leta 1974), je opisal svojo metodo psihoterapije in svoj pogled na življenje.[2]

Dogodki se odvijajo v prostorih DLUK-a; Pub Akcija (Slovenska cesta 45a, Središče ob Dravi).

BRALNI VEČERI – Bralni večeri se bodo odvijali vsak tretji četrtek v mesecu, ob 19.00 uri. Čez poletje ob 20.00.

maj (23.5.) – Martin Kojc – Učbenik življenja

junij (20.6.) – Evald Flisar – Čarovnikov vajenec

julij (18.7.) – Drago Jančar – Severni sij

avgust (22.8.) – Lev Detela – Propad

september (19.9.) – Feri Lainšček – Nedotakljivi

oktober (24.10.) – 20.00 – Vinko Korošak – Ujemite Osamo bin Ladna

november (21.11.) – 19.00 – Bogdan Novak – Pasja grofica: Napoleonova resnična ljubezen

december (19.12.) – 19.00 – Robert Titan Felix – Kri na dlaneh

LITERARNI VEČERI

Tina Martina Kos – 15. 6. 2013 ob 20.00

Franc Krnjak – 11. 7. 1013 ob 20.00

Monika Čuš – 7. 11. 2013 ob 19.00

Lev Detela – 6. 12. 2013 ob 19.00

14. 9. 2013 ob 18.00         – Večer prleške poezije in vina

–  predstavitev prleške poezije in vina