Matej Mertik

Pisatelj in docent na Fakulteti za informacijske študije.

Matej Mertik se je rodil 3. oktobra leta 1977, izvira iz Ormoža.

Osnovno šolo je obiskoval v Ormožu, gimnazijo Franca Miklošiča v Ljutomeru ter Srednjo glasbeno in baletno šolo v Mariboru. Nato se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, kjer je doktoriral. Bil je član opernega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor in član Mariborske filharmonije. Matej je član (ska-punk) skupine Pridigarji.

Matej Mertik je ustanovil Fundacijo Amato za pomoč umetnikom, ki trpijo za anevrizmo.

Njegova dela: romaneskni prvenec Kapitan, na Zemlji izginjajo marjetice (Prvi del ZLATA VRZEL, Drugi del ELNITARIJA, Tretji del HVALA ZA MARJETICE), literarni potopis Tri srca – Prlekija (2013) si drzne poseči na avtorjeva domača tla in to ljubo pokrajino opisati na način, v katerem ne boste našli tistega, kar ste želeli, a bo tisto, kar ste želeli, našlo vas med lomljivimi in krhkimi vrsticami besed, v katerega so se zapletla srca, lipicanka, konji in trte.

Delo se prične z nagovorom bralcu, sledijo Tri srca (Tri srca, prihajamo!; V oblikah dolgih ovijalk velikih dreves, s katerimi se je Tarzan zavihtel čez reko; Skoraj sem obkrožil dimnik; Na katerih piše Ohoho Records; So kot muškatne buče v valovitem polju…; Šepetanje biti, iz katere smo izšli),
V Berlin (Prijazni mož je prižgal svetilko; Risal je Ludvik XIV.; Vas Veliki Elfigrad; Glasba Claudia Monteverdija je sveta!; …iz katerega rastejo zvezde; Pianinu so razstavili okvir; Bil sem zatopljen v svoje misli in sem informacijo ujel nevede; Včasih se mi zdi, da sem res padel z drugega planeta…; Gospa z zelenim palcem),
Plitvinam naproti (Vzelo naju je med pašnike; Za ušesom nosi simfonični orkester; Bi se prikrito in sramežljivo okopala kraljična…; Tudi maclje so znale vihteti; Tam je žvižgal trilobit; V spokojni tišini so proti nežnim plitvinam; Pri meni se je izgubil Tomaž Šalamun; Kako je v določenih trenutkih oseben tudi sendvič; Tekel sem s petimi srci),
pesem Tango – po Tangu Guya Goffetta.
Plujem
plujem po reki
tiho nastajajo interference

Plujem
plujem po morju
ustvarjam nežen val

Plujem
plujem v času
z menoj plujejo meni draga bitja

Plujemo skupaj
dan za dnem odkrivamo drobce skrivnosti
tihe valove čudovite interference

Matej ima v pripravi nekaj potopisov: Hvala in zbogom za majhno potovalko, Francoska Polinezija (2006), Nekaj,kar ne more biti ptica, sprehod po drobtini rožnatega kontineta, Avstralija (2007), Svetovna opera – na sever, Norveška (2010), Po zelenih poteh savignona, Nova Zelandija (2011), Irska, po sledeh Godota (2012), Polet nočnega papagaja – Aotearoa, dežela podolgovatega belega oblaka (2014).

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin

Pesnica, pisateljica, mladinska pisateljica, popotnica, poliglotka, ljubiteljska etnologinja, biologinja.
Alma Karlin se je rodila 12. oktobra leta 1889 v Celju. Umrla je 14. januarja leta 195o v Pečovniku pr Celju.

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin se je rodila očetu Jakobu Karlinu, majorju avstro-ogrske vojske, in materi Wilibaldi, učiteljici na celjski dekliški šoli. Oče Jakob je umrl leta 1898 zaradi jetike, ko je Alma imela osem let.
Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko. V družini so govorili nemško.
Alma je zgodaj pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov.
Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je leta 1913 odšla v London študirat jezike.
Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino in španščino, kasneje pa se je učila še perzijščino, kitajščino in japonščino.
V začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, se je morala umakniti na Švedsko in Norveško, ker je bila kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu nezaželjena. Leta 1918 se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje jezike, dozorela pa je tudi odločitev za potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito Eriko, ki jo je spremljala do konca življenja. Na pot se je pripravljala tako, da je vadila v slikanju in se dodatno učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. 24. novembra 1919 pa je odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1928. Po dolgem čakanju je dobila vizo za Japonsko.
V tem času je prepotovala velik del sveta in med drugim obiskala Južno in Severno Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo in Azijo. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različnih časopisih in revijah, med drugim tudi v glasilu celjskih Nemcev Cillier Zeitung, v nemška časopisa Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe. Bila je dolgoletna etnografinja in zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov (nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju). Njena zadnja postaja na potovanju pa je bila Indija, od koder se je januarja leta 1928, vrnila v Celje.
Po zasedbi Jugoslavije 1941 je bila aretirana in predvidena za izgon v Srbijo, vendar so jo po posredovanju vplivnih nemških prijateljev izpustili. Kot znana nasprotnica nacizma se je v strahu pred gestapom avgusta 1944 odpravila v partizane. Upala je, da bo s pomočjo partizanov prišla do Angležev. Vendar ji z osvobojenega ozemlja v Beli krajini partija kljub bolezni ni dovolila k Angležem v Italijo.
Partizani so jo spustili le v Dalmacijo, od koder se je po končani vojni vrnila v Celje.
Umrla je zaradi tuberkuloze in raka na dojki 14. januarja 1950 v zidanici v Pečovniku 44, kjer je zadnja leta preživela s prijateljico slikarko Theo Schreiber Gamelin (1906 -1988). Na njeno željo jo je Thea pokopala na Svetini nad Štorami.

Opus Alme Ide Wilibalde Maximiliane Karlin po do sedaj zbranih podatkih obsega štiriindvajset objavljenih knjig, več kot štirideset proznih del novel, črtic, člankov, pesmi (ohranjene so v rokopisu), notnih zapisov ter risb. Pisala je v nemščini, nakatere članke je pisala v angleščini za angleško govoreča področja.
Najpomembnejša dela – potopise, romane in etnološka dela je izdala v prvem desetletju po vrnitvi s poti, od leta 1928 do leta 1938, 22 njenih knjig so med letoma 1921 in 1937 izdali pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici. Nekatere iz med teh dvaindvajsetih knjig so tudi ponatisnili (troje njenih najpomembnejših popotniških knjig je takrat doseglo naklado 80.000 izvodov) in jih prevedli v angleščino, francoščino in finščino. Nekatere njene knjige sta ilustrirala celjski slikar Seebacher in Tea Schreiber Gamelin.
O medvojnem času je Karlinova sproti delala zapiske, ki jih je zbrala v tri zaokrožena besedila: Der Transport, Der Kampf mit dem Ortsgruppenführer Ewald Wrentschur in Bei den Partisanen. Objavljena so bila leta 2007 samo v slovenskem prevodu pod naslovom Moji zgubljeni topoli.
Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin je s svojim književnim delovanjem prevzela tudi švedsko pisateljico in nobelovo nagrajenko Selmo Lagerlöf, ki je Karlinovo predlagala za Nobelovo nagrado za književnost za delo Laterna smrti.
Leta 2009 je nastal igrani dokumentarni film o njenem življenju z naslovom Alma M. Karlin: Samotno potovanje. Karlinovo je upodobila igralka Veronika Drolc, film pa je režirala Marta Frelih.

Romani, potopisi: Malik (1932), Samotno potovanje (1969), Roman o potopu celine (1936), Moj mali Kitajec: roman iz Kitajske (1921), Mistika Južnega morja, I. del Polinezija, II. del Melanezija-Mikronezija (1931), Nabobova stranska žena (1937), Doživeti svet (2006);
novele: Mala Siamka (1937), Najmlajši vnuk častitljivega I Čaa: novela iz Kitajske (1948), O Joni San: Japonske novele (2006);
zgodbe: Kupa pozabljenja: dve zgodbi (1938), Zmaji in duhovi (1996), Mala pomlad: tri zgodbe (1937), Mesečeve solze: zgodba iz Peruja (1935), Štiri dekleta v vetru usode: Zgodba z Južnega morja (1936,1939, 1943), Svetlikanje v mraku (1999);
dramska dela: Kringhäuslerjevi: drama v treh dejanjih (1918);
druga dela: Kot ujetnica pri lovcih na glavo na Novi Gvineji (1960), Modri mesec (1997), Smrtonosni trn (2006), Angel na zemlji (1998), Urok Južnega morja: tragedija neke žene (Im Banne der Sudsee) (1930) , prevod Celje, Mohorjeva družba (1996), Into-Yo-Intec (1934), Popotne skice (1997), Pod košatim očesom (1938), Moji zgubljeni topoli (2007).

Prva izdaja Samotnega potovanja v daljne dežele je v slovenščini izšla leta 1969 v prevodu Mete Sever.

Samotno potovanje v daljne dežele je opis študijskega potovanja okoli sveta, ki se je s predvidenih treh
let zavleklo na osem let. Avtorica ni hitela, potovala je v »človeškem ritmu« in v vseh deželah našla čas,
da je spoznala dušo dežele in ljudi. Oboje je še bolj poglobljeno opisala v svojih literarnih delih.

V pričujoči potopis nas najbolje vpeljejo njene lastne besede, ki jih je napisala v Predgovoru. Povsem
nemogoče je bilo v eni sami knjigi zajeti osemletno študijsko potovanje z vsemi opisi s področja
botanike, vraževerja, ljudskega življenja, umetnosti in tako dalje, zato se je odločila opisati le osebne
izkušnje: težave s katerimi se je morala vedno znova spoprijemati – predvsem kot ženska, ki potuje
sama. Denar za potovanje si je služila sproti: kot domača učiteljica je poučevala angleščino, bila je dopisnica
avstrijskega časopisa Knittelfelder Blatt, na Japonskem se je zaposlila na nemškem veleposlaništvu, v Pekingu je
bila pomočnica nemškega dopisnika, predavala je v misionih in ženskih društvih o življenju žensk v deželah, ki
jih je bila obiskala, navezala je številne stike z novimi prijatelji, ki jih je bila spoznala na poti … A od vsega, s čimer je avtorica takrat odpotovala iz domovine, je po številnih nevarnostih in mukah ob svojem povratku leta
1928 prinesla nazaj le sebe in – svoj pisalni stroj, in še to oba v zelo slabem stanju.

V Samotnem potovanju opisuje torej svoje najosebnejše izkušnje in najpomembnejše pustolovščine in
najglobja občutenja, ki so jih v njej obudile tuje dežele. Na pot je odplula 24. novembra 1919 iz Trsta proti Južni Ameriki. Leta 1920 se je izkrcala v Peruju, avgusta istega leta je prispela v Panamo. Leto 1922 je preživela
na Japonskem. Julija 1923 se je odpravila v Korejo, nato v Mandžurijo, na Kitajsko, v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Leta 1924 se je potepala skozi skrivnostno otočje Južnega morja.

Izredni napori, ki jih je preživljala na svojih potovanjih, male krhke gospe niso zlomili, kajti to je bil šele začetek
njenih popotovanj. Alma ni odkrivala novih dežel, na svojih popotovanjih je odkrivala predvsem sebe, svoj notranji svet in svoje doživljanje sveta.

Knjiga je razdeljena na štiri poglavja: Odhod, Amerika, Na Daljnem vzhodu in Po Avstraliji. Ta poglavja
so razdeljena na številna naslovljena podpoglavja, v katerih opisuje zaokrožene zgodbe. Potopis je obsežen, pa tudi zanimiv, če ga beremo kot pričevanje o popotnici in pisateljici in o nekem času, ko so bili taki podvigi prava
redkost.

Na koncu knjige je spremna beseda Marjana Pušavca, ki pojasnjuje avtoričino življenje in delo.

Ljudmila (Mila) Kačič.

Pesnica, igralka in klasična pevka. 

Mila Kačič se je rodila 5. oktobra leta 1912, Sneberje pri Ljubljani. Umrla je 3. marca leta 2000, Ljubljana. 

Po končani osnovni šoli je obiskovala meščansko šolo. S počitniškim delom si je prislužila za knjige in šolske potrebščine. Študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in opravila štiri semestre na AGRFT.  Njena velika ljubezen je bil kipar Jakob Savinšek, s katerim sta imela edinega sina Davida (1949–1990).

Gledališče, opera in film.

Z igranjem je začela na amaterskih odrih pri šestnajstih letih, leto pozneje je bila sprejeta v radijsko igralsko družino. Po končanem študiju je leta 1941 postala članica opernega zbora v ljubljanski Operi, kjer je do osvoboditve (1945) v štirih sezonah sodelovala pri 42 uprizoritvah. Od 1945 do upokojitve 1970 je bila članica Drame SNG v Ljubljani, kjer je dala življenje več kot sto dvajsetim likom.

Njena prva filmska vloga je bila Poštarica v Vesni, nastopila je tudi v: Naš avto, Ne čakaj na maj, Svet na Kajžarju,… 

Za vlogo v To so gadje  je dobila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju (1978), za vlogo Matere v filmu Kormoran pa so ji na Tednu domačega filma v Celju podelili priznanje igralka leta (1986). Združenje dramskih umetnikov Slovenije ji je podelilo priznanje za življenjsko delo (1994). O tem, kako vsestransko priljubljena je bila tudi zunaj gledaliških krogov, pa pričata naziv Slovenka leta, ki so ji ga leta 1994 podelili bralci revije Jana, in listina o imenovanju za častno meščanko Ljubljane iz leta 1998.

Literarno delo.

Svojo prvo pesem je Kačičeva napisala pri šestnajstih. V intervjuju za Našo ženo je povedala, da je začela pisati zato, ker je bila v svojem igralskem poklicu nepotešena. V gledališču namreč skoraj nikoli ni igrala ljubezenskih vlog, ker pa je bila čustev polna in jih ni mogla nikjer izpovedati, se je zatekla k poeziji.

V zgodnji mladosti se je navduševala nad Župančičevo zvočno liriko in Cankarjevimi črticami. Pesmi Antona Gradnika (Večerne samote) so jo spodbudile k odkriti izpovedi lastne življenjske zgodbe, očitala pa mu je neumnost, da bi moški pisal o tistem, kar doživljajo ženske. Od tujih avtorjev je najraje prebirala kitajsko liriko in Lorco. K pisanju poezije so jo spodbujali njen življenjski sopotnik, Jakob Savinšek, Edvard Kocbek, Jože Vidmar. 

Tone Pavček je njeno poezijo označil takole: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.« 

V njeni poeziji se prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo.

Leta 1962 je bila s pesmijo Resignacija predstavljena v Antologiji moderne jugoslovanske poezije kot edina avtorica slovenskega dela zbirke. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v angleščino in predstavljenih v antologiji Parnassus of a small Nation. Del njene pesmi Ko bom umrla je natisnjen v svetovni knjigi aforizmov.

Leta 1985 je prejela nagrado italijanske Akademije za umetnost in poezijo, zlata ogrlica. Njene pesmi so izšle v sedmih pesniških zbirkah: Neodposlana pisma (1951), Letni časi (1960), Spomin (1973), Okus po grenkem (1987), Minevanja (1997), V šelestenju trav me išči  (2004, slovensko-hrvaška izdaja), Skoz pomladni dež bom šla (2005), Prigodice (zbirka 140 pesmi in 5 proznih besedil izdana kot 147. zvezek v Knjižnici MGL).

Iščem te v travah

iščem te v morjih

najdem te v zvezdah

ki sijejo name

PREBUJENJE

Šla bom gola skoz pomladni dež.

Naj izpere z mene vso navlako

prêšlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih

in izprijenih vezi.

Željá upepeljenih saje

in ugaslih bolečin,

prah razočaranj in spoznanj,

vso rjo dvomov

in sumničenj bednih,

obljub gnilobo,

iz strahopetnosti zlaganih,

in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.

Da mi izmije nôge,

utrujene od blódenja

in od iskanja brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.

Mordà me prav na koncu póti

le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,

s srcem dekletca,

ki še véruje v bajke.

URE

Ure

milega predajanja

izpele so se v čas

Srkam

pozni lesk škrlatne zarje

Nekje odmev

A to ni več moj glas

Ljubezen

golobica biserna

mi z roke več ne jé

Tonem

v dno zloveščega večera

Svinčena noč

mi lega na srce

MOJA DLAN

Moja mala dlan

bi kakor sladka misel

rada šla ti čez obraz teman …

Prižgala spet ti svetli žar v očeh,

na lepem čelu rahlo bi póčila,

potem pa ljubkujoča izgubila

se v toplem gnezdu – kuštravih laseh.

Moja mala dlan

bi kakor vroča želja

rada šla ti čez obraz teman …

Skrivnostno bi v uho zašepetala

čarobni rek, ki ti smehljaj izvabi

in osivel spomin otme pozabi.

Na ustnah bi zamaknjena obstala.

Moja mala dlan

bi kakor mehka ruta

rada šla ti čez obraz teman …

Ta moja mala, strahopetna dlan!

Od daleč boža žalostne smehljaje

v očeh ti, ki bi plakale najraje.

Boji se, da se boš obrnil stran.

NATEČAJ ZA NAJBOLJŠO PESEM IN KRATKO ZGODBO

»Nikjer na svetu ni tako krasnih pokrajin, kakor so naše tod okoli. In nikjer ali malokje se najde tako čilih in lepih ljudi, kakor so naši. Globok vir nudijo umetnosti naša dežela in naši ljudje«. (Franc Ksaver Meško)

Literarno kulturno društvo KUD Prasila razpisuje natečaj za najboljše literarno besedilo v šolskem letu 2013/14 na  temo Prlekija, moj dom.

Avtorji lahko ustvarjate svoje literarne izdelke – pesmi in kratko zgodbo v slovenskem zbornem jeziku ali v prleškem narečju.

Predvidenih je več knjižnih nagrad, najboljša besedila pa bodo javno predstavljena na dogodku Večer prleške poezije in vina (predvidoma meseca septembra 2014) v Središču ob Dravi.

Prispela literarna besedila bo na podlagi kriterijev (skladnost vsebine z razpisano temo, izvirnost, inovativnost v slogu) ovrednotila komisija v sestavi:

Aleksandra Štih, Jasna Munda, Danica Žerjav, Helena Srnec

Rezultate natečaja bomo javno objavili na internetni strani kudprasila.si

meseca junija 2014, avtorji bodo o rezultatih tudi pisno obveščeni.

Pesmi in kratke zgodbe oddajte ali pošljite po e-pošti kud.prasila@gmail.com ali na naslov: KUD Prasila, Slovenska cesta 44, 2277 Središče ob Dravi, najkasneje do 10. maja 2014. Ne pozabite pripisati osnovnih podatkov o avtorju (ime, priimek, rojstni podatki, kraj, razred).

Veliko ustvarjalnega navdiha vam želi

KUD Prasila!

Robert Titan Felix, pisatelj, pesnik, publicist in urednik.

Robert Titan Felix se je rodil leta 1972. Diplomiral je iz slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Je urednik za literaturo pri reviji Dialogi in prevajalec. Je tudi mentor literarne delavnice pri soboškem MIKK.

Prozna dela: Sekstant (2002), Kri na dlaneh (2004), Sanja in samostan (2005), Pontifikat: prilika o sestopu (2008), Grimolda (2008).

Pesniške zbirke: Pesem o dotiku: pesniški listi (1993), Magnifikat (1994), Benedictus: psalmi (1997), Knjiga o razbitem času (2001), Pekel spomladi (2003).

Trikrat je bil nominiran za nagrado kresnik za najboljši roman v preteklem letu. Piše tudi kritike, eseje in publicistična besedila, doslej objavljal v Večeru, Slovencu, Delu, Razgledih, Dialogih, Literaturi, reviji Otrok in knjiga itn.

Kri na dlaneh

Protagonist kratkega romana Kri na dlaneh je mlad, nekaj čez dvajset let star glasbenik Simon, ki se ne more sprijazniti s svetom takim, kot je, oziroma si v njem ne more najti svojega mesta. Prepričan, da je pred njim vélika usoda, in odločen, da se je bo prej ko slej tudi polastil, si v sebi namišlja možne scenarije svetovnega glasbenega uspeha, pozablja pa, da se s tem samo odmika realnemu svetu.

Njegov odnos do sveta je pravzaprav »odlašanje« trenutka, ko se bo k tej svoji veliki usodi naposled tudi napotil.

Dokončno se zlomi ob srečanju z mlado narkomanko Gogo, ki z umikanjem v svet omame ne beži samo pred svetom kot takim, ampak predvsem pred mladostno travmo. Nenavadna naključja ju spravijo v situacijo, ko ne v notranji razklanosti ne v domačem svetu ne moreta več obstati, zaradi česar zasnujeta ekscentričen načrt, s pomočjo katerega se bosta enkrat za vselej odrešila. Ta vélika akcija pa seveda lahko vodi samo še v dokončen osebnostni in bivanjski polom.

Gre za roman o odlašanju. V ospredju je Simon, star nekaj čez dvajset let, ki se v prostem času ukvarja z glasbo. Začetek romana je postavljen v čas poletnih počitnic, dogajalni prostor pa je povzet po Murski Soboti, a to ni realna Sobota, ampak tista, doživljana v avtorjevem duhu. Simon doživlja tipične težave današnjih mladostnikov, ki se jih ne more nikoli rešiti. Paralelno se odvija tudi zgodba Goge, ki se za denar poda v svet prostitucije, da lahko financira svojo odvisnost od heroina. Dogajanje je razdeljeno v osem poglavij, avtor pa na začetku skoraj celo stran nameni opravičilu, da nobena ‘faca s scene’ ni povzeta po resničnem modelu.

style=”display:inline-block;width:320px;height:50px”
data-ad-client=”ca-pub-6467280511501066″
data-ad-slot=”9926109275″>

Bogdan Novak, pisatelj in časnikar.

Bogdan Novak se je rodil 4. aprila 1944. Prva tri leta je preživel vMurski Soboti nato pa so se z družino preselili v Ljubljano. Po osnovni šoli je obiskoval bežigrajsko gimnazijo. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo, a je študij po treh letih opustil. Zaposlil se je kot knjižničar v Ljudski knjižnici Bežigrad(danes se imenuje Knjižnica Bežigrad), zatem (1972) pa pričel opravljati poklic novinarja.

Od leta 1972 pa do leta 1974je bil redaktor v centralni redakciji Dnevnika, nato pet let Delov dopisnik iz Sarajeva, med letom 1979 in 1980 namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa, 1980 urednik centralne redakcije Dela, ob koncu poklicne kariere pa je bil tri leta odgovorni urednik in sedem let član uredništva Pavlihe. Ko je prevzel vlogo urednika v Pavlihi, je bil močno kritiziran zaradi njegovega političnega nasprotovanja; takrat so svetovni mediji objavili čez 500 člankov o tem.

Leta 1972 je obiskal Srednjeafriško republiko, kjer je bil kot novinar gost Slovenijalesa. Tam je spoznal pigmejce in spomine nanje strnil v enem izmed svojih številnih del (Temno srce). Od leta 1991 in tja do upokojitve leta 2005 je Novak deloval kot samostojni književnik.

Bibliografija Bogdana Novaka obsega čez 80 samostojnih knjig za otroke, mladino in odrasle ter preko 5000 enot (članki o njem, prevodi, drobna dela, časopisni članki itd.).

Piše pravljice, otroške in mladinske povesti, humorno, satirično in zgodovinsko prozo, romane.  Njegove zgodbe so šaljive, napete, polne zapletov in pustolovščin. Navdihuje ga predvsem želja po fabuliranju, sporočilo pa je po navadi v drugem planu. Vsa dela je časovno umestil v preteklost in sedanjost – s prihodnostjo se zaenkrat še ni ukvarjal.

Bibliografija Bogdana Novaka obsega čez 80 samostojnih knjig za otroke, mladino in odrasle ter preko 5000 enot (članki o njem, prevodi, drobna dela, časopisni članki itd.).

Mladi ga prepoznajo po mladinski seriji desetih knjig Zvesti prijatelji, po kateri je bil posnet tudi istoimenski film. V njegovih delih za mladostnike sta glavna junaka skoraj vedno fant in dekle ali pa skupina odraščajočih najstnikov.

Za izkušenejše bralce je napisal družinski roman (sago) z naslovom Lipa zelenela je. V dvanajstih knjigah te »epske serije« je skozi oči dveh prekmurskih družin družin (Godinovih in Kolarjevih) prikazal zgodovino Slovencev  v zadnjih 120 letih.

Pasja grofica : Napoleonova resnična ljubezen je zgodovinski roman (2006) – Pripoveduje o Idrijčanki Emiliji Kraus, ki na Dunaju spozna Napoleona in se vanj brezpogojno zaljubi.

Idrijčanka Emilija Cecilija Eva Kraus, po mami Slovenka in po očetu Nemka, je očarljiva ženska, ki jo poleg žareče lepote odlikujejo tudi čudovite lastnosti. Potrpežljivost, hrabrost, upornost in oster jezik, ki ne pozna laži še manj pa strahu, ji pomagajo pri uresničitvi njenih najintimnejših želja. Že kot otrok je sanjala o princu na belem konju, to pa ni bil nihče drug kot največja evropska osebnost tistega časa, Napoleon Bonaparte. Še predno ga je uspela osebno spoznati, si je sama pri sebi obljubila, da bo njegova prijateljica, ki ga bo spremljala vse do smrti.

Emilijino življenje je bilo vse prej kot posejano z rožicami. V najstniških letih, ko ji je umrl oče, je okusila revščino in samo dno družbene lestvice v Idriji. V upanju, da bo njena hči imela lepše in polnejše življenje, jo je mama oddala v skrbništvo kraljevemu tajniku topovskega uradništva, Filipu Mainoniju. Gospod je na Dunaju pripadal družbeni smetani in svojo prelestno varovanko hitro vpeljal v lagodno življenje, kateremu ni manjkalo glamuroznih balov s pomembno družbo. Emilija je kmalu postala ena najbolj zaželjenih soplesalk in žensk na Dunaju.

Ko se je Napoleon kot zmagovalec prišel na Dunaj pogovarjati o pogojih predaje, se udeležil tudi plesa v Schönbrunnu in tako so se Emiliji uresničile sanje o njunem srečanju. Na sprejemu je bila oblečena v nenavadno črno obleko in ob rokovanju mu je zaupala, da je to dan žalovanja za njeno domovino in zanjo osebno, ker je zasegel njeno deželo. S drzno izjavo, s čudovitimi kodri in modrimi očmi ji je uspelo vzbuditi njegovo pozornost in ga s tem nemudoma osvojiti.

Samosvoj vladar, ki je kljub majhni rasti očaral kopico žensk, tako da so ga te ubogale na vsak migljaj, je kot veliki ženskar uspel tudi Emilijo prepričati v to, da postane njegova ljubica. Namestil jo je v svoj dvorec na obrobju Pariza, kar pa je Emilijo močno razočaralo in razžalostilo. Njenega Bonija, tako je namreč ljubkovalno klicala Napoleona, zaradi bojevanja za Združene države Evrope, ni bilo ob njej.

Njena ljubezen do Napoleona se razvije tako daleč, da se odloči, da bo držala svojo obljubo in mu stala ob strani ne glede na vse. Pobrila si je kodre in ga preoblečena v poročnika Emila Krausa spremljala v največjih bitkah. S tem so se ji izpolnila vsa njena pričakovanja in želje. Z njem je namreč preživljala vse srečne trenutke in tudi trenutke ob zatonu njegove slave.

Po porazu v mrzli Rusiji Napoleona pošljejo na Elbo. Kasneje je ponovno neuspešen v bitki pri Waterlooju, zato se preda Angležem, te pa ga odpeljejo na otok Svete Helene. Končati svoje življenje v bednih okoliščinah izgnanstva na majhnem otoku odmaknjenem od sveta, je bilo za generala, kot je bil Napoleon, skrajno poniževalno in prav zaradi tega se je Emiliji zasmili. Sklenila je, da se bo pritihotapila na otok in ga zastrupila z arzenikom.

Po atentatu se je preselila na posestvo v bližini Salzburga, kjer je ob bogatih spominih na svojo največjo ljubezen in brigadi psov ter mačk živela do svoje smrti.

Emilija Kravs je bila resnična oseba, rojena v Idriji. Po Napoleonovem naročilu je slavni slikar naslikal portret Emilije Cecilije Eve Kraus v podobi Venere. Slika je shranjena v mestnem muzeju v Idriji, grafiko pa hranijo tudi na Dunaju. Dogodki Napoleonovega osvajanja so resnični, zgodba pa je plod avtorjeve domišljije.

Monika Čuš, zgodovinarka, pesnica.

Monika Čuš se je rodila 18. avgusta leta 1984 – Ženik (Sveti Jurij ob Ščavnici).

Osnovno šolo je obiskovala v Sv. Juriju pri Ščavnici, gimnazijo v Ljutomeru, nato se je vpisala na študij zgodovine (Filozofska fakulteta Maribor).

Monika je najprej objavljala v glasilu Literarnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici Prlek piše, bila je tudi predsednica omenjenega društva.

Predstavitev pesniške zbirke – Bučanje valov

V pesmih prevladuje ljubezenska tematika, saj pojmuje ljubezen kot gonilno silo človeka. Pesmi so vezane na Prlekijo, na njen dom, pokaže nam svoj odnos do narave, do prvinskosti narave, utrip in življenje kmečkih ljudi. Opaziti je eksistencialne dileme ter kritični odziv na sprevrženost, grobost sveta.

Razpotje

Stojim na razpotju.
Nobena pot me ne vabi.
Izgnana sem bila iz
zavetja svoje sreče.

Stojim na konici življenja
in nemo zrem v svet.
Ljudem ne govorim,
ne bi razumeli …
(M. Čuš)

Lev Detela; pisatelj, pesnik, prevajalec, publicist, dramatik, kulturni poročevalec.

Lev Detela se je rodil 2. aprila leta 1939 v Mariboru.

Lev Detela je začel z obiskovanjem osnovne šole v Središču ob Dravi, vendar se je kmalu vpisal v šolo v Ljubljani, kjer je nadaljeval svoje šolanje. Končal je klasično gimnazijo in pričel s študijem slavistike na Filozofski fakulteti.

Leta 1960 je emigriral v Avstrijo, kjer je nadaljeval s študijem na Dunajski univerzi Od leta 1960 dela na Dunaju kot svoboden književnik in se posveča literarnem ustvarjanju in publicistiki.

Do leta 1991 njegova dela niso mogla izhajati v Sloveniji, izdajali pa so jih v Trstu, Celovcu, na Dunaju in v Buenos Airesu pri založbah slovenske manjšine in zdomcev.

Posebnost v Detelovem ustvarjanju je, da piše v dveh jezikih (bilingvizem).

Večinoma objavlja v zamejskih in zdomskih publikacijah in založbah, sodeluje pa tudi z nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi listi. S članki, eseji in prevodi informira nemške bralce o slovenski literaturi.

Pesniške zbirke: Sladkor in bič (1969), Metaelement (1970), Legende o vrvohodcih in mesečnikih (1973), Kaj je povedala noč – Was die Nacht erzählt – What Night Reveals (skupaj z Mileno Merlak; trijezično – nem., slo. ter ang., 1985), Testament des hohen Vogels (1985), Café noir (1989), Duh in telo (1993),  Starosvetni spevi (1999), Svetloba na škrlatni obali (2008), Zvezde, zanke (2008), Grške pesmi (2009), Verdichtungen: Nonsensverse & Experimente (2009), Ausgewählte Gedichte (2010), Nočni koncert s Trdoglavom in z Marjeto (2012), Svjetlost na grimiznoj obali (2012, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Svetloba na škrlatni obali), Zvijezde, zamke (2012, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Zvezde, zanke), Grćke pjesme (2013, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Grške pesmi), Noćni koncert s Tvrdoglavom i Marjetom (2013, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Nočni  koncert s Trdoglavom in z Marjeto).

Proza: Blodnjak (1964), Atentat (1966), Izkušnje z nevihtami (1967), Kraljev kip (1970), Erfahrungen mit Gewittern (1973), Marijin mojster (1974), Duhovni ogenj naj večno gori (1975), Legenden um den Vater (1976), Die Königsstatue (1977), Imponiergebärden des Herrschens (1978), Gespräche unter den Fabrikschornsteinen (1986), Časomer življenja (1987), Dunajski valček za izgubljeno preteklost (1989), Stiska in sijaj slovenskega kneza (1989), Poslednja gora (1991), Hinter dem Feuerwald (1995), Jantarska zveza (1998), Die Verrücktheit der Wetterlage (1996), Emigrant (1999), Dincolo de Feuerwald (2000, romunski prevod nemške proze Hinter dem Feuerwald), Die Merkmale der Nase (izbrana nemška proza in lirika;  1970-2004; 2005), Tri zvezde (2008, dve knjigi, I. del, II. del), Dunaj na poštni znamki (2009) ter satirično utopičen roman Propad (2010), s katerim je podrezal v sedanjo krizno dogajanje v Sloveniji in po svetu.

Dramatika: Junaštva slamnatega Krpana (1965), Črni mož (1969), Der tausendjährige Krieg (1983).

Esejistika, študije: Povojni slovenski koroški pesniki in pisatelji (1977), Unfrisierte Gedanken eines zugereisten Betrachters (1998, z esejističnimi zapisi o sodobnih literarnih problemih ter povezavah med slovensko, hrvaško in srbsko literaturo in nemškim jezikovnim prostorom), Kocbekovo berilo – Kocbeks Lesebuch (1997, esejistični komentar o Kocbekovem literarnem doprinosu, s prevodi njegovih del), Literatur und Engagement – Edvard Kocbek (2004, skupaj s Petrom Kerschejem, esej o Kocbekovem literarnem delu, s prevodi njegove lirike, proze in esejistike) ter Zapleti v vijugah časa (2013, podnaslov: Moja soočanja z Edvardom Kocbekom in najboljšimi imeni literature ob izzivih za nujni duhovni preobrat sredi vsesplošne krize vrednot).

Lev Detela je do danes objavil 5o različnih leposlovnih knjig: romane, pripovedi, zbirke poezije in krajše proze, eseje in drame. Avstrijski zvezni predsednik je v letu 2010 podelil na Dunaju živečemu dvojezičnemu pisatelju za zasluge na literarnem in kulturnem področju in za dolgoletno povezovalno in posredniško delovanje med Avstrijo in Slovenijo častni naziv profesor.

Zapleti v vijugah časa (2013, podnaslov: Moja soočanja z Edvardom Kocbekom in najboljšimi imeni literature ob izzivih za nujni duhovni preobrat sredi vsesplošne krize vrednot) –

Pričujoča knjiga Zapleti v vijugah časa je zbirka esejev kot panoramski pregled poglavitnih tem in problemov, ki so v desetletjih od polovice prejšnjega stoletja izzivali Detelovo kreativno-etično senzibilnost (gre seveda za njegovo v slovenščini pisano esejistiko, v glavnem posvečeno »slovenski problematiki«). Časovno zajetje te »kritične fenomenologije« pod labirintno asociativnim naslovom, ki nakazuje tudi stik s proznim prvencem Blodnjak, (1964), sega od druge svetovne vojne in njenih bratomorno-udbaških posledic do neposredne aktualnosti sredi današnje t. i. globalne krize. V razmeroma obsežnem podnaslovu so z izčrpnostjo diskurzivnega povzetka navedene ključne vsebinske določnice v obliki naslednjih, tukaj modificiranih sintagem: Edvard Kocbek … nujni duhovni preobrat … vsesplošna kriza vrednot … Ob formalni in tematski širini te esejistike, ki se z živo tekočo besedo in z nepodkupljivo ostrino dotika vseh najbolj žgočih ran slovenstva kot etnoidentitete, se »mimogrede« ponuja znano vprašanje o razmerju med poezijo in esejem v okviru iste avtorske pisave…
– Ivo Antič

Vinko Korošak; pisatelj, publicist, inženir gozdarstva, kriminalist.

Vinko Korošak se je rodil 30. marca leta 1934 – Okoslavci pri Radencih.

Osnovno šolo je obiskoval v Sv. Juriju ob Ščavnici, nižjo gimnazijo pa v Radgoni, Murski Soboti in v Mariboru. Vpisal se je na gozdarsko fakulteto in se zaposlil v Radgonskem kombinatu na gozdarskem oddelku. Tudi kasneje v življenju je delal kot gozdarski inšpektor. Nekaj časa se je ukvarjal tudi s kriminalistiko (Uprava javne varnosti).

Vinko Korošak se je poročil in se preselil v Gorico (Šempeter), kjer živi še danes.

Upokojil se je leta 1996 in končno se je lahko posvetil pisanju. V svojih delih obravnava izključno slovensko zgodovino.

Njegov prvi roman Ob zeleni reki (1998) obravnava boje na soški fronti v času prve svetovne vojne. V drugem romanu Veliko sonce nad Evropo (1999) opisuje poselitev Evrope z venetskim ljudstvom v predrimski dobi. V tretji knjigi Nadškofove ječe (2000) je opis apostolov Cirila in Metoda in boj slovenskih knezov za neodvisnost Moravske in Panonije v času po pokristjanjevanju Slovencev.

Z romanom Kmečka dinastija 1500-2000 (2003) je posegel Korošak petsto let nazaj, ko se pojavijo prvi zapisi rodbine Korošakov. Svoje prednike je popeljal skozi čas in prostor vse do današnjih dni, s slikovitim opisom zgodovine in običajev. Prve podatke o Korošakih najde v Halozah na hribu z imenom Korošak. To posest je leta 1399 dobil v last samostan ptujskih minoritov v zahvalo, ker so se ptujski grofje srečno vrnili iz ponesrečene bitke s Turki. Kot upravitelj omenjene posesti se pojavijo priseljenci s Koroške, zaradi česar so tudi poimenovali hrib Koroški perg, nato Korošek in na koncu Korošak.

Opiše petstoletni boj za obstanek slovenskega kmečkega človeka v Prlekiji pod fevdalnimi in turškimi nadlogami.

Napisal je parodijo Ujemite Osamo Bin Ladna (2012), življenjepis General Maister: 1874-1934: legenda, resničnost in ponos (2009), delo o rodoljubu, baronu – Stotnik Valvasor (2012) ter roman Pojoče strune kraške burje (2013; povest o Krasu v času Ilirskih provinc).

Feri (Franc) Lainšček se je rodil 5. oktobra leta 1959 v Dolencih na Goričkem, hribovitem delu Prekmurja blizu madžarske meje.

Do osnovne šole je govoril in poslušal samo nareporabščina, ki jo govorijo slovenski zamejci na Madžarskem. Od mladostnih izkušenj, ki so določile njegov odnos do sveta, moramo omeniti tudi srečevanja z Romi. Ti so – tako kot on – živeli na obrobju (v dobesednem in prenesenem pomenu) njegove rojstne vasi. Po maturi na gimnaziji v Murski Soboti je želel študirati slikarstvo. Zaradi neuspešno opravljenih sprejemnih izpitov na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost se je vpisal na FSPN (predhodnico današnje Fakultete za družbene vede). Denar za preživetje si je služil kot sodelavec uredništva dnevno-informativnega in igranega programa Radia Ljubljana, v prostem času pa je pisal pesmi ter roman, ki je v nadaljevanjih izhajal v reviji Teleks. Leta 1992 je skupaj s prijateljem Francijem Justom ustanovil Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc, ki se v glavnem ukvarja z založniško dejavnostjo, je pa tudi organizator zdaj že tradicionalnega vsakoletnega srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, na katerem se podeljuje večernica, nagrada za najboljše slovensko mladinsko literarno delo preteklega leta.

Nedotakljivi je mit o ciganih.  Knjiga je prvič izšla leta 2007, že leta 2008 je bila ponatisnjena. Slovenska filmska izdaja knjige iz leta 2011. Po romanu je v uredništvu programa Arsnastala radijska nadaljevanka v petih delih in scenarij za prihajajoči slovenski film Šanghaj.

Nedotakljivi je zgodba o ljudeh, o katerih se pri nas še vedno krešejo mnenja – to je pripoved o štirih generacijah ciganov, ki romajo iz kraja v kraj, iščejo svojo srečo, jo kujejo na mnoge načine, se vmes opečejo, kdaj razveselijo, verjamejo v dušo in v nadnaravne moči, v usodo in v moč glasbe, umirajo na skrivnostne načine ob skrivnostnih časih, živijo divje in strastno, bivajo pa z zavedanjem, da kri ni voda.

Dotika se aktualnih vprašanj, ki se tičejo strpnosti do tega nomadskega ljudstva.

Roman je bil med izbranimi finalisti za domačo nagrado Kresnik in evropski roman leta (The European Book Prize).

Roman je preveden v angleški, italijanski, češki in danski jezik.

Roman se začne z legendo o ciganskem kovaču, ki je skoval žeblje s katerimi so križali Ješuo ben Miriama (Jezusa). Ker Cigan zadnjega žeblja več ni mogel pogasiti, so Jezusa križali le s tremi žeblji. Četrti žebelj pa še danes potuje z enega konca na drugi konec sveta in preganja njegove potomce. Zato se Cigani selijo.

V nadaljevanju je roman razdeljen na štiri dele. Resničnost:

Celotno zgodbo pripoveduje nesojeni ciganski kralj Lutvija Belmoldo aus Shakahi Gav. Njegova pripoved razkriva zgodbo štirih generacij skozi osrednje moške like.

Moj ded Jorga Mirga

Ded Jorga Mirga, romunski Cigan, ki je ušel iz nacističnega taborišča in zbežal v Titovo Jugoslavijo kjer se je preživljal z izdelovanjem brusnih kamnov.

Moj oče Ujaš Mirga

Oče Ujša Mirga, tihotapec s tržaške tržnice.

Jaz, Lutvija Belmondo Aus Shangkai Gav (nekronani ciganski kralj)

Dela, gradi svoje mesto – Shangkai Gav

Moj sin Don Belmoldo Mirga

Otrok iz osemdesetih in protagonist iz časa pred razpadom komunistične Jugoslavije.