Ela Peroci

Pedagoginja, pisateljica in novinarka.

Ela Peroci se je rodila 11. februarja leta 1922, Rogaška Slatina.
Ela Peroci je o obiskovala v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Gimnazijo in meščansko šolo je obiskovala v Celju in Kočevju.
Študij je zaključila na Državnem učiteljišču v Ljubljani (1942).

S poučevanjem na osnovnih šolah je začela leta 1945, kot novinarka je delovala od leta 1948 pri mladinskih revijah Pionir (Gea), Ciciban in Mladi svet (Otrok in družina). Diplomirala je na Filozofski fakulteti, oddelek pedagogika (1954). Zaposlila se je na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na radiu Slovenija in bila urednica oddaje Radijska šola (od leta 1962 do upokojitve leta 1978).
Po upokojitvi se je posvetila pisanju in napisala številne kratke sodobne pravljice za mlade naslovnike.
Delo
Njena prva kratka objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon, ki so ji kmalu sledile še druge: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Na oni strani srebrne črte, Ptičke so odletele, Siva miš ti loviš!, Za lahko noč, idr. Ela Peroci je snov za svoj literarni opus črpala iz lastnih zapiskov, ki jih je pisala v obdobju študentskih let. Največji vpliv pri pisanju pa je pri njej imelo materinstvo. Glavni junakinji njenih zgodb sta hčerki Jelka, ki nastopa tudi v pravljici Hišica iz kock, in Anka, ter sosedovi otroci. V novejših zgodbah, pa so junaki tudi njeni vnuki.

Slovensko mladinsko književnost je motivno in oblikovno ustvarjala štirideset let. Snov za svoja dela je pisateljica zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, problematizirala je položaj otroka v družini in opisovala njegove stiske. V zgodbah se pogosto pojavljajo otroci, ki živijo in rešujejo tudi bolj zapletene probleme sami, brez pomoči odraslih. V njenih kratkih sodobnih pravljicah se pojavljajo pogovori z otroki, ki so živeli svoje otroštvo tako v sreči kot v žalosti, pa teh občutkov velikokrat niso imeli s kom deliti. Oblikovala je tip sodobne mestne pravljice. Njena kratka proza je preusmerila slovensko pravljično-fantastično pripovedno prozo za mladino. Perocijeva je sredi petdesetih let uveljavila vzorec kratke zgodbe, v kateri se prepletata resničnost in fantastika.

Njena dela so prevedena v več svetovnih jezikov (češki, finski, francoski,italijanski, madžarski, nemški, poljski, slovaški in drugi).

Njene pripovedi so izhajale posamično v obliki slikanic in v zbirkah.
Njene slikanice so ilustrirali reprezentativni slovenski ilustratorji: Milan Bizovičar, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Leo Koporc, Milovan Krajnc, Tomaž Kržišnik, Anka Luger Peroci, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Meksim Sedej, Marlenka Stupica, Marija Vogelnik in Melita Vovk Štih. Prevladujejo ilustracije Ančke Gošnik Godec (Muca Copatarica) in Marlenke Stupica (Moj dežnik je lahko balon).

Muca copatarica
Najbolj znana in priljubljena med njenimi pravljicami je Muca Copatarica, ki je z ilustracijami Ančke Gošnik Godec prvič izšla leta 1957, do leta 2007 je to delo izšlo v petnajstih ponatisih. Doma in na tujem je bila večkrat uprizorjena kot lutkovna igrica.

Slikanice
Moj dežnik je lahko balon (1955), Tisočkrat lepa (1956), Majhno kot mezinec (1957), Muca Copatarica (1957), Kje so stezice? (1960), Zato, ker je na nebu oblak (1963), Hišica iz kock (1964), Kozliček Goliček (1964), Bomo šli s sanmi po snegu in spustili se po bregu (1965), Vozimo, vozimo vlak (1965), Čebelice (1966), Klobuček, petelin in roža (1968), Pravljice žive v velikem starem mestu (1969), Stara hiša št. 3 (1973), Lalala (1975), Modri zajec (1975), Nina v čudežni deželi (1985), Telefon (1987), Amalija in Amalija 1998

Pravljice
Tacek (1959), Za lahko noč, Očala tete Bajavaje (1969), Stolp iz voščilnic (1977), Siva miš, ti loviš (1983), Mož z dežnikom (1989), Prisedite k moji mizici (1990), Povestice Tik-Tak (1998)

Poezija
Rišem dan (1966), Ko živim (1975)

Proza
Breskve (1959), Po šoli me počakaj (1966), Reci sonce, reci luna (1979), Fantek in punčka (1996)

Scenarij
Dve in dve je štiri, RTV Ljubljana (1970), Rožni pogovori, RTV Ljubljana (1971)

Radijska igra
Za praznik, RTV Ljubljana (1972), Ankine risbe, del 1, RTV Ljubljana (1979)

Nagrade
• Levstikova nagrada – 1955 (za zgodbo Moj dežnik je lahko balon), 1956 (za pravljice Tisočkrat lepa)
• Častna lista Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) – 1958, 1966, 1970
• Nagrada Prešernovega sklada – 1971 (za knjigo Na oni strani srebrne črte)
• Nagrada na TV festivalu Bled – 1974
• Plaketa Zlata knjiga – 1973, 1975, 1981
• Listina Zmajevih otroških iger Novi Sad – 1983

Ela Peroci je umrla 18. novembra leta 2001, Ljubljana.

12. 9. 2014 – ob 18.00
Pub Akcija (Slovenska c. 45a, 2277 Središče ob Dravi)

VEČER PRLEŠKE POEZIJE IN VINA 2014

* Blanka Erhartič
* Petra Kolmančič
* Milan Petek Levokov
* Lev Detela
* Glasbena gostja: DITKA

PROGRAM/JEDILNI LIST:

18.00 – 18.30
Podelitev knjižnih nagrad lit. natečaja Prlekija, moj dom

18.30 – 19.10
Blanka Erhartič in Petra Kolmančič

19.10 – 19.40
Milan Petek Levokov: predstavitev zbirke kratke proze Ples kanibalov (Zavod Droplja 2014)

DECI PAVZA

20.10
Lev Detela

21.00
Glasbena gostja: DITKA

PRLEŠKI VINARJI SE PREDSTAVIJO:
Turistično vinogradniška kmetija Hlebec, Kog 108, 2276 Kog
P&F Jeruzalem Ormož, Kolodvorska 11, 2270 Ormož
Vinogradništvo in vinarstvo Štampar, Kajžar 43, 2275 Miklavž pri Ormožu

S svojimi unikatnimi izdelki bo prisoten tudi Boris Majcen iz Savec (Občina Sv. Tomaž), vsekakor pa bo na razpolago tudi kakšna knjiga gostujočih avtorjev.

Nagrajenci literarnega natečaja Prlekija, moj dom

1. kategorija – pesmi – OŠ
Anja Pušenjak, Ljutomer
Ana Zemljič, Ormož
Janez Henzel, Ivanjkovci

2. kategorija – zgodbi – OŠ
Urška Filipič, Ljutomer
Reja Žinko, Ljutomer

3. kategorija – pesmi – srednje šole
Nika Bedekovič, Gimnazija Ormož
Lea Rajh, Gimnazija Ormož
Alenka Pevec, Gimnazija Ormož

Blanka Erhartič – pesnica, ravnateljica, profesorica, urednica in pisateljica
Ravnateljica Gimnazije Ormož. Doštudirala slovenski jezik s književnostjo in sociologijo ter magistrirala. Kot dijakinja in študentka se je ukvarjala s pisanjem bolj ljubiteljsko, mentorsko se je ukvarjala z uprizoritvami mladinskih dramskih iger, prirejala je tudi različne proslave in prireditve. Danes aktivno sodeluje v izobraževalnih programih na ormoški ljudski univerzi, lektorira lokalni časopis in v njem objavlja svoje članke. Prav tako urednica Založbe Obzorja. Izdala je pesniški zbirki Prosti pad (spevi v verzih in prozi: izbor mladostne poezije) (2000) ter Dan, ki se ne more znočiti (2008).

Petra Kolmančič – pesnica, urednica in kulturna delavka
Zaposlena kot strokovna sodelavka (koordinatorka in organizatorka) javnega zavoda Mladinski kulturni center Maribor. Doštudirala sociologijo kulture in filozofijo. Živi v Mariboru. Je članica komisije za Glazerjeve nagrade na področju literature v Mestni občini Maribor, vodja literarnega programa MKC Črka pri MKC Maribor. Dela pa tudi kot programska koordinatorica Slovenskih dnevov knjige v Mariboru. Bila je tudi urednica literarnega dela projekta Rokerji pojejo pesnike.
Od leta 1998 je urednica knjižne zbirke Frontier pri zavodu za umetniško produkcijo in založništvo Subkulturni azil Maribor. Petra je predsednica KUD-a Zid na Meji (Ceršak) in ustanoviteljica ter idejni vodja alternativnega zbornika za literarno in likovno ustvarjalnost subkultur Sirota Jerica (6 številk, izhajal v letih 1997–2002). Pesniške zbirke: Luknja (1994), Šus v glavo (1995), Slina (1998), Uvod v poželenje (2004) ter P(l)ast za p(l)astjo (2013). Za zbirko P(l)ast za p(l)astjo je prejelo Veronikino nagrado.

Milan Petek Levokov: Ples kanibalov (zbirka kratke proze)
Dokončal študij prava v Ljubljani in dela v sodstvu. V gimnazijskih časih je objavil nekaj ljubezenskih zgodb v takratnem Zabavniku, v rubriki Skrivnosti mladih src, kasneje pa v reviji ŽiT (Življenje in tehnika). Piše znanstveno fantastiko, humor, satiro, postmoderno prozo, realistične novele za odrasle, kratko prozo za otroke in mladino ter potopisno literaturo in romane in je avtor še kar obsežnega opusa.
Na festivalu bo v pogovoru z urednikom Zavoda Droplja Robertom Titanom Felixom predstavil zbirko kratke proze Ples kanibalov.

Lev Detela – pisatelj, pesnik, prevajalec, publicist, dramatik in kulturni poročevalec.
Leta 1960 emigriral v Avstrijo, kjer je na dunajski univerzi nadaljeval pred prebegom začet študij. Od leta 1960 dela na Dunaju kot svoboden književnik in se posveča literarnemu ustvarjanju ter publicistiki. Do leta 1991 njegova dela niso izhajala v Sloveniji, izdajali pa so jih v Trstu, Celovcu, na Dunaju in v Buenos Airesu pri založbah slovenske manjšine in zdomcev. Posebnost v Detelovem ustvarjanju je, da piše v dveh jezikih. Večinoma objavlja v zamejskih in zdomskih publikacijah in založbah, sodeluje pa tudi z nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi listi. S članki, eseji in prevodi informira nemške bralce o slovenski literaturi. Lev Detela je avtor prepoznavnega in obsežnega opusa pesniških, proznih, dramskih in esejističnih besedil. Lev Detela ureja skupaj z Wolfgangom Mayer Königom v nemškem jeziku revijo za mednarodno literaturo LOG, v kateri je v dobrih tridesetih letih izhajanja bilo natisnjeno že vidno število mednarodnih avtoric in avtorjev. V nemščino je prevedel skupaj s Petrom Kerschejem in Mileno Merlak poezijo, prozo, dnevnike in esejistiko Edvarda Kocbeka, pripravil pa je tudi izbor Panonskih pesmi Stanka Majcna.
Avstrijski zvezni predsednik (2010) je podelil na Dunaju živečemu Deteli častni naziv profesor, za zasluge na literarnem in kulturnem področju in za dolgoletno povezovalno ter posredniško delovanje med Avstrijo in Slovenijo. Za svoje literarno delo je prejel več literarnih nagrad v nemškem avstrijskem prostoru, v Trstu slovensko nagrado Vstajenje, v Celovcu pa nagrado Mohorjeve založbe za zgodovinski roman Stiska in sijaj slovenskega kneza. Za nemške tekste je dvakrat (1976 in 1989) prejel dunajsko nagrado Theodorja Körnerja, leta 1978 pa tudi nagrado Dunajskega umetnostnega sklada. Leta 1982 mu je nižjeavstrijska deželna vlada izročila pospeševalno nagrado za pesništvo.

DITKA

Ditka je pevka, kitaristka in kantavtorica s Koroške. Z glasbo se ukvarja že od malih nog. Glasbena zgodba, ki jo piše, je zanimiva kombinacija uglasbene poezije pesnikov Toneta Pavčka in Ferija Lainščka ter avtorske glasbe v angleškem jeziku. Največ sodeluje s svojim očetom Gorazdom, ki je avtor večine uglasbitev in avtorskih skladb, veliko ustvarjata skupaj, Ditka pa vedno več piše tudi sama.
Lansko leto je izšla njena prva zgoščenka, naslovljena po Lainščkovi pesmi “Ne bodi kot drugi”, ki je požela veliko pozitivnih kritik.
Ditka ima za sabo številne nastope in samostojne koncerte, uspešno pa se predstavlja tudi v tujini. Lansko leto je bila njena, povsem avtorska pesem zelo uspešna na tekmovanju UNITED KINGDOM SONGWRITING CONTEST v Angliji, na katerem se je v kategoriji kantavtorjev med 5000 prispelimi skladbami s celega sveta uvrstila v finale, letos pa se je Ditka že trikrat predstavila z nastopi na Dunaju.

Info:
www.kudprasila.si
kud.prasila@gmail.com
040-422-386 (Helena)

Goran Vojnović

Filmski in televizijski režiser ter scenarist, pisatelj, pesnik in kolumnist.
Goran Vojnović se je rodil 11. junija leta 1980 v Ljubljani.
Diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Literarna dela
Svoj literarni talent je javnosti pokazal leta 1998, ko je v samozaložbi izdal svojo prvo pesniško zbirko Lep je ta svet, slavo pa mu je prinesel njegov roman z naslovom Čefurji raus!. Roman je izšel leta 2008 in prejel veliko pozitivnih kritik. Po tem romanu pa je leto kasneje Sititeater naredil tudi predstavo, natančneje monokomedijo, katere igralec je Aleksandar Rajković – Sale. Tako so roman približali tudi tistim, ki malo manj radi berejo in bolj uživajo ob gledanju komedij v gledališču.
Roman Čefurji raus! govori o Marku Đorđiću, ki je sin priseljencev iz Bosne. V romanu zasledimo Markove težave, ki jih ima doma, v šoli, košarkarskem klubu … Ljubljanske Fužine pa so poglavitni kraj, kjer se roman odvija. Prav umestitev v ta prostor da bralcu še večjo predstavo o Markovem življenju, odraščanju, spopadanju z identiteto ter starši in opredeli stereotipe okolja.
Goran Vojnović pa sodeluje tudi z mnogimi filmskimi revijami in časopisom Dnevnik, saj je tudi sam filmski publicist. V študentski reviji Element in na literarnem spletnem portalu airbeletrina.si, pa objavlja svoje kolumne. Njegov najbolj znan izbor kolumn, ki jih je zbral v knjigi, je poimenoval Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra.
Leta 2013 je Goran Vojnović objavil roman Jugoslavija, moja dežela.

Scenariji, režija
Režiral je tri kratke filme (Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak), z Markom Šantićem pa je napisal scenarij za film Sretan put Nedine. Leta 2010 je napisal scenarij za slovenski film Piran – Pirano, ki ga je tudi režiral. Leta 2013 je režiral film Čefurji raus.

Nagrade
Goran Vojnovič je dobil nagrado Srce Sarajeva, in sicer za uspešno napisan scenarij filma Sretan put Nedine. Bil pa je tudi nominiran za nagrado evropske filmske akademije. Leta 2009 je prejel Kresnikovo nagrado, ki jo od leta 1991 dalje podeljuje slovenska časopisna hiša Delo, za najboljši slovenski roman preteklega leta. Nagrado si je prislužil z romanom Čefurji raus!. Razglasitev tovrstne nagrade poteka vsako leto na Rožniku.

Središče ob Dravi, 21. junij 2014

Rezultati literarnega natečaja Prlekija, moj dom.

Književne nagrade bodo podeljene 12. septembra 2014 na prireditvi Večer prleške poezije in vina (Pub-bar Akcija), Središče ob Dravi.

Komisija:
Aleksandra Štih, Jasna Munda, Danica Žerjav, Helena Srnec

3 pesmi – OŠ

Anja Pušenjak, Ljutomer
Ana Zemljič, Ormož
Janez Henzel, Ivanjkovci

PRLEKIJA, MOJ DOM

Sonce se je za hribe skrilo
in s seboj
s sončnimi žarki
v Müro sivega kmeta potonilo.

Njegova duša dobra je bila,
vedel je,
da nekoč prišla bo ura ta,
ko smrt ga k sebi bo poklicala.

Zdaj tam zgoraj videl je ves svet.
Svojo Prlekijo poznano,
Prekmurje še neznano.

Zato onkraj Mure se je podal,
da Prekmurje bi spoznal.

Čez oblake jadral je,
srečal štorklje,
ki v Prlekijo namenjene so bile.

Pa on gleda in se čudi,
da so tukaj beli tudi,
pa so reke, polja, šume,
a le ena je razlika,
nimajo enakega jezika.

Težko jih je razumeti,
kaj šele po njihovo zapeti.
Raje on zapoje pesem to,
ki gre mu najbolje v uho.
»Ke so zej že tisti cejti,
Kak je daleč to.
V raztrganih sen gatah skoka,
posa Šekico.
Tralala, tralala …«

A vseeno se odloči,
da vrne se domov,
saj Prlekija edini bo kraj,
kjer bo za njega vedno pravi raj.

AVTORICA: ANJA PUŠENJAK, LJUTOMER
RAZRED: 6.
OŠ JANKA RIBIČA CEZANJEVCI LJUTOMER

Prlekija, moj dom

Prlekija je moj dom,
saj tu sem že od malega
in kamorkoli me pot zanaša,
me zmeraj nazaj
v to sončno deželo vrača.

Tukaj ljudje, se pravi Prleki,
so vestni in marljivi,
a ko enkrat delo se opravi,
tudi oni se zabavajo radi.

Tu v goricah, ko jesen je,
klopotec nam pesmi igra,
trta pa se kar šibi
od grozdja sladkega.

Stare domačije tukaj čara ne izgubijo,
saj nam kot del tradicije
spomine v srcu prebudijo.

Včasih pa se ti zdi,
kot da v Prlekiji narava
čudeže prav odobrava.

Saj, ko pogledaš v nebo,
ti tukaj ptice zapojejo
še posebej lepo.

Če pa s kakega griča
zazreš se v daljavo,
tvoj pogled uzrl bo
lepoto pravo.

Ana Zemljič, 7. a
OŠ Ormož, Hardek 5, Ormož

PRLEKIJA, MOJ DOM

Najlepši kraj je Prlekija,
kjer je moja domačija.
Prleške kraje krasijo gorice,
tam žvrgolijo ptice.

Po dolincah žuborijo potočki,
ob njih cvetijo zvončki.
Po travniku in gričih prepevajo črički
kot mali ptički.

Ko se zazreš v daljavo,
res vidiš najlepšo naravo.

Janez Henzel, 8. razred
OŠ Ivanjkovci

2 zgodbi – OŠ

Urška Filipič, Ljutomer
Reja Žinko, Ljutomer

PRLEKIJA, MOJ DOM!

Prlekija je pravzaprav res moj dom. Tukaj živim že, od kar sem se rodila. V Prlekiji sem doživela že mnogo čudovitih dni in spoznala nekaj res prijetnih ljudi. Tukaj se mi zdi, da čas teče z menoj, da sem lahko res to, kar sem.
Ja, Prlekija je čudovita dežela. Je dom mene in še mnogih drugih ponosnih Prlekov. Živeti tukaj je nekaj najlepšega, kar si človek lahko želi. Dihaš svež zrak, vidiš polja, njive, včasih zajčka ali pa srnico. Najlepše je, ko se zjutraj zbudiš in slišiš ptičke čivkati. Ko listje odpada z dreves, ko breskve cvetijo. Vsi ti trenutki mi pridejo na misel ob besedi Prlekija. In vseh teh lepot niso deležni vsi ljudje.
V to deželo se človek enostavno zaljubi. Vsi ti vinogradi, Jeruzalem, gozdovi in griči, njive in polja, in še kaj bi se našlo, so preprosto čudež narave. Ljudje tukaj so preprosti, zanimivi ter prijazni. Prleki so že od nekdaj složno stopili skupaj, ko je bilo to najbolj potrebno. Stopili so skupaj in pokazali moč malega naroda. Ta prečudovita dežela je moj dom. In za to sem hvaležna.
Prleki smo pametni, domiselni, čeprav študije kažejo, da smo med manj razvitimi deli Slovenije. Biti Prlek je vseeno lepo že zaradi zdrave kmečke pameti. Razne prireditve, zgolj obisk letnega kopališča kaže na našo dobro voljo. Pri starejših je še posebej opazna, ko spijejo kozarec ali dva dobrega vina. Čeprav smo majhni, se dobro razumemo. In to je čar majhnih dežel. Ko grem po mestu, poznam vsakega tretjega človeka, ki ga srečam. Prleščina kar odmeva po vaseh in mestih v Prlekiji. Ljudje tukaj so nasmejani, pozitivni ter veseli. Tudi sramu se ne pozna, harmonika na veselici je nujna, domače vino ter »lűk in zobl« pa tudi ne škodijo. Zapleše se polka in še kaj. Tudi naši običaji, ki jih skrbno ohranjamo, so zelo zanimivi.
Po okolici slišiš krike malih otrok, ki se lovijo, po dvorišču se igra nogomet, sprehodi so nuja. Precej ljudi zelo rado kolesari, se sprehaja ali teče. Čeprav nimamo širokih cest, veliko vasi tudi pločnikov ne, se znamo vseeno imeti »fajn«.
Tukaj v Prlekiji si vedno lepo sprejet. Tu je tvoj dom. Ni pomembno, ali si znan ali ne, tukaj se gleda predvsem na pristne stiske rok, objeme, poglede v oči in lepe besede. Sosed pozna soseda, kar je danes že velika redkost, ljudje se pogovarjajo, ko se srečajo in predvsem cenijo lepoto narave.
Včasih se ozrem v daljavo in vidim njive. Nekatere so že zorali, na drugih že rase ječmen, tretje so še v barvi travnika. To je to, kar želim videti vsak dan.
Prlekija je del mene. To ni zgolj pripadnost nekemu delu Slovenije. Biti prebivalec Prlekije je način življenja. Način, ki bo – kjerkoli že bom – vedno del mene.

AVTORICA: URŠKA FILIPIČ, LJUTOMER
RAZRED: 8.
OŠ JANKA RIBIČA CEZANJEVCI, CEZANJEVCI 39, 9240 LJUTOMER

PRLEKIJA, MOJ DOM

»Še osem minut,« je oznanila učiteljica. Anja je pogledala na uro in se še na lastne oči prepričala, da ji je res ostalo samo še osem minut do konca ure. Pogledala je po razredu in videla, da tisti sošolci, ki so končali, že strmijo v zrak, ostali pa pišejo še zadnje besede na list pred sabo. Bil je torek – pisali so esej in vsi so vedeli, da bo to najpomembnejša ocena v letu, saj navsezadnje pišejo o svoji okolici, o svojem domačem okolju, pisali so o Prlekiji. Anja je z očmi preletela list pred sabo in se spomnila na vso delo, ki ga je vložila v esej. Ostajala je v knjižnici in prebirala knjige, si ogledovala dokumentarne filme ter si poskušala v glavi skicirati približno vsebino svojega eseja. Opazovala je črke in besede ter se skušala spomniti še zadnje stvari, ki ji je manjkala – naslova. Moralo je biti nekaj preprostega, ampak zgovornega. V rokah je držala kemični svinčnik in tuhtala. Presedla se je na stolu in se nagnila nad esej ter ga začela še enkrat brati v upanju, da bo dobila idejo za dovolj dober naslov.

Prlekija je mnogim neznana pokrajina, ki se razteza v severovzhodni Sloveniji, med dvema rekama, med Muro in Dravo. Torej leži v Panonski pokrajini in prevzema njene značilnosti. Pravijo, da je dežela prelepih nasprotij in polna skrivnosti, prebivalci (Prleki) pa smo gostoljubni in navezani na domovino. Ne bom vas utrujala s statističnimi podatki, ki jih lahko najdete na internetu, niti ne bom naštevala vseh znamenitosti ali opisovala kulture.
Prlekijo vam bom predstavila skozi moje oči, skozi oči »Prlečke«, ki v Prlekiji živi, že odkar se je rodila.
Ko pomislim na Prlekijo, se najprej spomnim na zelene travnike, na gozdove in na polja, ki jo prekrivajo vso po dolgem in počez. Spomnim se na vse trenutke, ki sem jih preživela v naravi, sama ali pa z najbližjimi. Spomladi, ko vse cveti, smo nabirali cvetlice in jih povezovali v šopke, spet drugič smo po gozdovih v neskončnost iskali gobe. Lovili smo se po koruzi in pomagali sosedom kmetom pri pospravljanju krme. Da, tudi kmetije so del Prlekije. Čeprav jih je bistveno manj, kot nekoč, jih je nekaj vendarle ostalo. In prav zaradi njih imamo polja.
Seveda Prlekija ni samo to, poleg vasi in naselij imamo tudi večje mesto – Ljutomer. Ljutomer ni zelo velik, vse prej kot to, je pa za nas precej pomemben. Je osrčje Prlekije in večina dogodkov se odvija prav tam. Tam je večina večjih trgovin, kulturni dom, gimnazija, letni bazen … A zame najpomembnejša stvar tam je stadion, kjer potekajo kasaške dirke. Ljutomerski kasači so eni najbolj cenjenih v Sloveniji. V skupino najbolj cenjenih spadajo še vina in prleške jedi. Ni boljšega mesa od mesa »iz tünke«. Če se pelješ po Prlekiji, ne moreš zgrešiti klopotcev, ki se dvigujejo v vinogradih, med potjo pa gotovo srečaš reko Ščavnico. Ščavnica teče po Prlekiji, na koncu pa se izliva v Muro. Ni nič posebnega, a brez nje pač ne gre.
Prej sem omenila nekaj značilnosti nas Prlekov. Sama mislim, da smo ljudje, ki se po eni strani radi šalimo, tako na svoj, kot na račun drugih, a smo kljub temu pošteni, delovni, mogoče malo trmasti in svojeglavi. A najprej Prleka prepoznaš po njegovi govorici, po naši prleščini. Prleki radi »gučimo in po navodi nas nihče ne razme, še nejmeje pa tisti z drugega konca Slovenije. To je res. Prleško narečje je precej zanimivo in razgibano, zaradi tega, ker pa govorimo precej hitro, je za druge še toliko bolj nerazumljivo. A vse se da, zato se tudi mi znamo sporazumevati z ostalimi.
Prlekija je za druge le del Slovenije, mogoče jim je všeč, a nihče do nje ne čuti tega, kar čutimo mi. Nihče ne čuti te ljubezni in spoštovanja, ki ga imamo do našega doma. Zato moramo Prlekijo čuvati in jo s ponosom predstavljati drugim, ne smemo se je sramovati ali je celo zasmehovati. Prlekija je naša zemlja, naš zrak, naše življenje in naj bo naš ponos. Naš in samo naš, saj nam je nihče ne more vzeti.

Anja je še enkrat tiho prebrala zadnji stavek in se nasmehnila, ko je dobila idejo za naslov. Naslonila se je naprej in na sam vrh lista napisala naslov, ravno v trenutku, ko je zazvonil šolski zvonec. Samozavestno je oddala esej in se odpravila iz učilnice. Ko je na hodniku čakala na naslednjo uro, je premišljevala o treh besedah, ki so sestavljale naslov njenega eseja. Naenkrat so se ji zdele resnične in pomembne, naenkrat je dobila občutek, da so to besede, na katere ne sme nikoli pozabiti ali jih zanemariti. Ob sebi je slišala pojoč glas njene sošolke Neje, ki jo je spraševala, kako je naslovila esej. Anja se je nasmehnila in s ponosnim glasom rekla: »Prlekija, moj dom«.

AVTORICA: REJA ŽINKO, LJUTOMER
RAZRED: 9.
OŠ JANKA RIBIČA CEZANJEVCI, 9240 LJUTOMER

 
3 pesmi – Gimnazije

Nika Bedekovič, Gimnazija Ormož
Lea Rajh, Gimnazija Ormož
Alenka Pevec, Gimnazija Ormož

GORICE DIŠIJO

-Kako, dišijo?-
Pojdi, bratec, med terase. Si tam? Zapri oči. Slišiš?
Tišina. Nato pa… tu dum. Tu dum. Tu dum.
To so gorice. To je tvoje srce.
Povohaj, bratec. Vohaš?
To so gorice. Tvoja hrana.
Dotakni se lista. Ali čutiš?
To so gorice. Tvoja voda.
Odpri oči. Poglej okrog sebe.
To so gorice. Tvoje življenje. Tvoj dom. Od tod izhajaš.
Bodi ponosen, bratec. Ne skrivaj svojega doma.
Ni lepših goric, ni lepšega kraja kot tvoj rodni dom.

Nika Bedekovič, 2. a, Gimnazija Ormož

TRTA, GROZD IN ŠKARJE

Oj vince, oj vince, od kje si prišlo,
tam doli v vinogradu je zraslo drevo,
drevo polno listja in sladkih sadov,
smo brali in brali dokler ni pošou.

Škarje v roke, batače na noge,
vinske terase se vijejo v kroge,
debeli grozdi s trte so viseli,
mi pa smo si eno lüštno zapeli.

Kište smo pridno polnili do vrha,
traminec je mali in se že krha,
rdeči sadež mošt nam daje,
a kakovostno vince pijemo raje.

Trte obrane in roke umazane,
poti gospodove bile so nakazane,
podaril nam je čar vina in veselja,
pijmo ga zmerno do konca življenja.

Lea Rajh, 4. A, Gimnazija Ormož

BROTEV

Že čüje se klopotca glas,
to pomeni, da jesen zove nas.
Posprafti moramo pridelke še,
da za zimo bomo meli kredik vse.

Tüdi v gorice moremo ite,
da bomo imeli čez leto kej zapite!
Ženske nej povitico kredik naredijo,
moški pa klet pripravijo.

Prubamo, če grozdje je zadosta sladko,
te lehko gremo v gorice v bratvo.
Broči že s škorjami v gorice hitijo,
pütari pa še stalno pri storen vini stojijo.

Da še bolj bo veselo,
povabimo še frajtonarja na delo.
Malo še bomo zapeli,
da bomo bolj pune sode vina meli.
Od daleč čüje se gospodinje glas,
na mizi čaka jüžna vas.

Te pa mošteka gremo na prešo probat mi,
te pa te nas čuli tüdi vi:
¨Moštek sem jaz,
moštek si ti,
mošteki smo vsi!¨

ALENKA PEVEC, 2. a, Gimnazija Ormož

Delo je svojevrsten zbir avtorjev, vezanih na Prlekijo.

Helena na kratko predstavi zgodovino, vaške grbe, prleški jezik ter 115 avtorjev. 27 avtorjev je tudi spisalo refleksijo na temo “prleška düša”, kar pa daje delu avtentičnost, pristnost.

Drugi del nam prikaže pokrajino Prlekijo, prebivalce Prleke, vlogo ženske in vlogo moškega, odnos do šole, izobraževanja, odnos do zemlje, odnos do vina, odnos do krščanstva, vere …
Predstavi nam tudi vraže, šege in navade.

V tretjem delu – Srce v otroku, otrok v srcu – so zbrane basni in pravljice, vezane na Prlekijo.

Naslovnico krasi fotografija Cirila Ambroža. Urednik dela je Robert Titan Felix.

Ormoški gimnazijci nam bodo predstavili lit. delo z uprizoritvijo igre Prleški utrip, ki Vas bo popeljala skozi knjigo.

Nastopajo: Lea Rajh, Miha Kolmančič, Domen Rotar, Kaja Lašič, Nejc Šulek.

Po predstavitvi bo sledila pogostitev s pokušino vina 🙂

Vabljeni, da se nam pridružite,

KUD Prasila

Srečko Kosovel

Srečko Kosovel se je rodil 18. marca leta 1904 v Sežani. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli.

V Tomaju je obiskoval osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je leta 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil učni jezik nemški. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati je začel tudi tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 se je odzval na fašistično politiko Italije, ki je požgala Narodni dom v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Sprva je pesnil pod vplivom moderne, posebej impresionizma J. Murna. Prevladujoči motivi so kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom (pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja). Tako najobsežnejši del njegovega pesništva govori o Krasu, zaradi česar ga imenujemo »lirik Krasa«, kjer srečujemo impresije, ki pogosto preraščajo v prispodobo narodne ogroženosti, motive, v katerih je upodobljena ljubezen do matere in dekleta, pa izpovedi, v katerih se oglaša slutnja smrti. Nato je Kosovel prešel v ekspresionizem in razvil vizionarno, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.
Tako precej pesmi govori o družbenih krivicah, o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Velik delež v Kosovelovem opusu predstavljajo tudi njegove t. i. konstruktivistične pesmi (konsi), ki so izšle v pesniški zbirki Integrali, in so najmodernejši tip slovenske poezije.
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, a se, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in pojavili so se zapleti.
Srečko Kosovel je umrl 27. maja leta 1926 v Tomaju.

“Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.”
—Srečko Kosovel (Pesmi, 1927)

*Ustvarjanje za otroke in mlade
Srečko Kosovel, kljub kratkemu življenju potrjuje, da je večina pomembnih slovenskih pisateljev, posebej pesnikov, pisala tudi za otroke. V pesmih za mladino srečamo Kosovela v manj dramatični luči, tu ne prevladuje več motiv smrti, več je sonca, predvsem pa pogledov po drobnih, preprostih stvareh iz vsakdanjega življenja ali živalih, ki so človeku, še posebno otroku blizu. Pred nami je nežen opazovalec narave, ki se rad igra, miruje, njegovo srce se odpira pred nami in v njem je veliko več svetlobe. Je otrok kraške zemlje, njenih borov in brinja. Naslovi nekaterih njegovih otroških pesmi so: Naša bela mačica (Sonček boža tačice), Sultanček na vlaku, Medvedi in medvedki, Vrabček zoblje, Polhi, Deček in sonce, Brinjevka, Škrat Dobrošin, Kje?, Otrok s sončnico, Burja, Prošnja, Dete na travi, Marjetice, Naš prašiček, Močeradek, Polh v jeseni, Večer, Pasja vera, Stoji sredi polja, Vožnja, Na večer, Kadar otrok spava, Danuška, Mravljica, Pesem s Krasa, Hišica, ki je pod klancem, Vas za bori, Po nevihti, Odpeljali so kozlička, Polno pest, Starka za vasjo, Mati bere, Mati čaka, Drevesa v dolini, V sivem jutru, Pesem št. 1, Cvetje na oknu.

*Dela
Izbrane pesmi (1931), Izbrane pesmi (1949), Zlati čoln (1954), Moja pesem (1964), Ekstaza smrti (1964), Integrali 26 (1967), Naša bela mačica (1969), Sonce ima krono (1974), Pesmi (1983), Deček in sonce (1996).

Viri
Janko Kos, Tomo Virk, Gregor Kocijan. (2002). Svet književnosti 3. Maribor: Obzorja.
Matevž Kos. (2007).Fragmenti o celoti : poskusi s slovenskim pesništvom. Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura.

“Slovenska inteligenca, brez posameznikov, je obleka brez barve, hoče biti kozmopolitska in internacionalna, pa oboje ni izraz junaško rpemagane plemenske zagrizenosti, kakor npr. pri romanskih narodih, marveč izraz našega slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope in ne ve, da je človek kakor drevo, ki raste šele iz svoje zemlje v vesolje, da je človek kakor zvezda, ki ima svoj določen tir in se ne more odtrgati od njega, da je narod kakor gozd, ki sprejema šumenje in govorico vse oddaljenih duš – vetrov, jo pretaplja vase in se plemeniti v tihi zavesti, da ima povsod krog sebe same ljudi, prijatelje, brate.”
(S. Kosovel, Pravica)

Denis Škofič

Denis Škofič je novo ime, ki v slovensko literaturo vstopa iz panonskega prostora. Od tam so podobe pretežnega dela pesmi, med katerimi ima posebno mesto avtorju dobro znana murska mrtvica. Vendar pa ta poezija ne išče panonskih sentimentov, pač pa ima povsem drugačen nastavek.

Podobe iz narave so netivo za izvirno metaforično govorico, ki svoj učinek gradi na zamenjavi v zunanjem svetu ustaljenih vlog. S Sprehajalcem ptic vstopamo v krajino nadrealističnih zasukov, kjer se »hiša v tebi razbeži v miši«, v zastrti svet otroštva, kjer »iz lastovičjega gnezda visi prazen hlev«, v odrešitev intime, ko si je treba »sezuti srce« in vstopiti » z bosim nagonom«; od daleč pa se sliši nadležno drdranje »šivalnih strojev reke Mure« in drugi družbenokritični komentarji. Pesnikov pogled je uprt v zemljo – skozi čutenje in čudenje, pa tudi z obsodbo in zoperstavljanjem, se izrisuje izvirna in obvladana pesniška drža, ki se zaveda, da je potreben čas, »da se navadiš lastnih navad«. (Robert Titan Felix)

“Vsake toliko se pojavijo nove poetike, ki te premaknejo prav zaradi metafor – dobre ustvarjalne metafore so psihični oz. intelektualni dogodek in ustvarjajo nove stvarnosti. Nazadnje sem to doživela pri Sprehajalcu ptic Denisa Škofiča.”
(Petra Kolmančič, Lud Literatura št. 269)

“A naj bodo le ptice, samo sprehod ali oboje hkrati, priznati je potrebno, da gre za lepo grajen pesniški prvenec, s katerim je Denis Škofič, ki je doslej objavljal v več literarnih medijih, dokazal, da zmore nagovoriti celovito in zelo prepričljivo.” (David Bedrač, revija Mentor)

Milan Petek Levokov

Pisatelj, pesnik, popotnik, fotograf in sodnik.

Milan Petek Levokov se je rodil leta 1960 v Veliki Nedelji. Že vrsto let živi v Novi Gorici, kjer dela kot sodnik.

Osnovno šolo je obiskoval pri Veliki Nedelji, gimnazijo na Ptuju, nato se je vpisal na študij prava v Ljubljani.

V gimnazijskih časih je objavil nekaj ljubezenskih zgodb v takratnem Zabavniku, v rubriki Skrivnosti mladih src, kasneje pa v reviji ŽiT (Življenje in tehnika).

Milan piše znanstveno fantastiko, humor, satiro, postmoderno prozo, realistične novele za odrasle, kratko prozo za otroke in mladino ter potopisno literaturo. Je član Društva slovenskih pisateljev.

Kratko prozo objavlja v revijah in na radiu – Ciciban, Galeb, Bim Bam, Sodobnost, Dialogi, Apokalipsa, Primorska srečanja.

Zastopan je tudi v antologijskih zbirkah z drugimi avtorji – Vizije prihodnosti (1998),
Cicido, Ciciban, dober dan (2004), Žuborenje Slovenije (2004), Slovenski smeh (2005),
Smejalno drevo (2005), Geniji 2 (2007).

Knjige za otroke in mladino: Iz pravljičnega vrta (1998), Čarobni svet Brezove ulice (2002), Jurko in sedem vil ter druge pravljičarije (2004), Zgodbe Sinjega ptiča (2005), Kostanjevo drevo gre v Afriko (2006), Maček Ferdo igra nogomet (2007), Sončne pravljice – Čudežni copati (2007), Sončne pravljice – Zemlja ima gripo (2007), Iz pravljičnega vrta (2007), Maček Ferdo gre v šolo (2008), O zmaju, ki je požrl šolo (2008), Najlepše božične jaslice na svetu (2008), Pustolovščine mravljinca Krištofa (2009), Deklica Hana in telefonski škrat Arnold (2010).

Knjige za odrasle: satire in humoreske Težave v raju (1999), Paprike! Paprike! (2007) ter Živalski parlament (2013); kratka proza Zapiski iz mrtvega brega (2003), Ubiti vampirja (2004), Saga o ribiču in morski ženi (2006), Poti Vetra in peska (2006); proza Zgodba o Kurentu (2007), potopisna proza Popotniški bazar Orienta (2009), zbirki pesmi Paris at night (2010) in Ujeti vodo med prsti (2013) ter roman Pesem črne golobice (2013).

Za svoje delo je prejel tudi nagrade: Borza humorja (1997, 2002), nagradi za pravljici na natečaju Radia Slovenija (1999, 2011) ter nagrade za natečaj Radia Ognjišče in Mohorjeve družbe (1999, 2000, 2002).

V prihodnje nas bo avtor razveselil z zbirko humoresk in satir Živalski parlament ter zbirko pesmi; otrokom pa bo namenjena slikanica Avtobus za Indijo Koromandijo.

Svetlana Makarovič

Pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka in šansonjerka.
Svetlana Makarovič se je rodila 1. januarja leta 1939 v Mariboru.
V Sloveniji je znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike. Njena mladinska besedila so postala del sodobne klasike in mladinskega kanona, ki imajo posebno mesto v zgodovini slovenske mladinske književnosti. Makarovičeva je prejemnica številnih nagrad.
Svetlana se je rodila v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka, najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika, etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami.

Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Uradno se je upokojila leta 1997.
Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci (napisala je več kot 300 knjižnih del), poznana pa je tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami.
Družinsko življenje ji je tuje, bila je zaročena, a je zadnji trenutek preklicala poroko. Najdlje je živela z Gregorjem Strnišo. Po več selitvah (Jurklošter, Bohinjska Bela, Ljubljana) je zadnja leta živela bolj ali manj v samoti, zgolj v družbi hišnih mačk v Žabji vasi ob Sori v Poljanski dolini. Po dvomesečnem zdravljenju od decembra 2012 zaradi posledic možganske kapi živi v Centru starejših Trnovo, kjer po odloku ljubljanskega stanovanjskega sklada živijo večinoma zaslužni upokojeni meščani, ki jim vse stroške krije občina.
Pesnica za odrasle
Pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Prvo pesem V črnem tlaku je objavila v reviji Mlada pota (1952–1962), sicer pa je pesmi objavljala še v revijah kot so Naša sodobnost (1953–1963), Tribuna (1951–), Problemi (1972–1988), Perspektive (1960–1964), Sodobnost (1963–) in Dialog.
Leta 1964 je izšla njena prva pesniška zbirka Somrak; ta (tako kot vsa njena poezija iz druge polovice petdesetih let in zgodnjih šestdesetih) sledi prevladujoči usmeritvi tedanje slovenske lirike, tj. iz intimizma k modernizmu. V zbirki Kresna noč (1968) pa je že izražena njena izrazita osebna poetika, ki temelji na tradicionalnih pesniških sredstvih; ljudsko pesništvo ji predstavlja novo izražanje eksistencialne stiske sodobnega človeka. V začetku sedemdesetih let je njena poezija postala oblikovno strožja, v njej prevladuje tragičnobaladno razpoloženje (prim. izbor pesmi Bo žrl, bo žrt (1998). Ustvarjalni vrh je dosegla v zbirki Srčevec (1973) in antologiji Izštevanja (1977). Ena zadnjih pesniških zbirk, antologija pesmi Samost, je bila leta 2002 izdana v samozaložbi.
Pisateljica za mladino
Mladinska besedila je začela objavljati po letu 1970. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, za katerega so značilne živali z izvirnimi imeni (coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš idr.), s premišljenim značajem in z arhetipskim motivom odhoda od doma in ranjenega otroka (npr. v delu Potepuh in nočna lučka), otroka sirote (npr. Zajec gre na luno).
Svetlana Makarovič večinoma piše sodobne živalske pravljice, pravljice izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter fantastične pripovedi (Haramija: 2005).
Sodobne živalske pravljice sta npr. slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994). Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Pravljična resničnost ni idealizirana, saj so v njej tudi krute osebe, sebičneži, opravljivci, zavistneži in odrasli, ki omejujejo otroško razigranost, zato živali doživljajo tudi žalost, osamljenost in obup. Opazna novost njenih del je preseganje tabujev (npr. izločanje in spolnost).
Med pravljice s primarno mitološkim glavnim literarnim likom pa sodita Škrat Kuzma dobi nagrado (1974) in Coprnica Zofka (1989). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti.
Značilne fantastične pripovedi so dela Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975) in Mi, kosovirji (1988); pripovedovalka se v njih postavlja na stran svobodnega bitja in nasprotuje pravilom in zahtevam avtoritet.
Nekaj njenih del, namenjenih otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete – Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici (1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge.
V učnem načrtu za slovenščino (2011) so v prvem in drugem triletju predlagana naslednja besedila: Coprnica Zofka, Čuk na palici, Jazbec in ovčka, Jaz sem jež, Jutro, Kam pa kam, kosovirja, Kosovirja na leteči žlici, Miška spi, Papagaj in sir, Pekarna Mišmaš, Pismo, Pod medvedovim dežnikom, Prašičkov koncert, Razvajeni vrabček, Sovica Oka, Volk in sedem kozličkov, Zajček gre na luno.
Glasbenica
Izdala je več knjig šansonov, npr. Krizantema na klavirju (1990); z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih za izbrano publiko. Tematika njenih šansonov je podobna kot v njenih pesmih, le da je predstavljena bolj humorno; dotika se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij. Uglasbene šansone je nato v lastni pevski interpretaciji posnela na zgoščenke: Nočni šansoni (1983); Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999), Pelin žena (1999).
Napisala je tudi besedila za popevke Mesto mladih, Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Deržaj) in za uvodno pesem filma Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).
Sodelovanje z LGL
Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo z naslovom Sovica Oka. Največkrat igrana je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17. oktobra 1986. Svetlana Makarovič je sodelovala z LGL na več načinov – pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala je besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah; gostovala je tudi v tujini (v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji in v Mehiki).

Kritičnost do okolja
Svetlana Makarovič je izstopila iz Društva slovenskih pisateljev, ker ni temeljilo na umetniški kakovosti. Uprla se je uradnim založbam zaradi izkoriščanja avtorjev ter se zavzemala za socialne pravice svobodnih umetnikov. Bila je med pobudniki ustanovitve nove, pluralizmu odprte in samo književnosti posvečene revije (1980), vendar nato z Novo revijo, ki je začela izhajati 1982, ni sodelovala, češ da so aktualnapolitična in ideološka vprašanja iz nje izrinila umetnost. Svoje pesmi je prepovedala objavljati v antologijah in šolskih učbenikih, češ da so besedila, ki vsebujejo obliko erosa in tanatosa temačna in razlog za to, da mladi zasovražijo literaturo. Svojih del ne pojmuje kot narodno dobrino, ki je na voljo vsem, temveč kot zaščiteno avtorsko lastnino – tako nasprotuje komunistični paroli o umetnosti za vse ljudi. Zavrnila je uvrstitev v Antologijo slovenskih pesnic 2, ker meni, da je v njej glavno merilo spol, ne pa kakovost.
Kritičnost do svojega okolja tudi javno izraža s pisanjem, zlasti v kolumnah. Leta 2000 je odklonila javni sprejem Prešernove nagrade (finančno nagrado je sicer sprejela).
Slovenceljni
Svetlana Makarovič prepoznava podobo Slovencev kot ozkosrčno, primitivno, dvolično in servilno ter jih poimenuje z novorekom Slovenceljni. V satiričnih pesmih v zbirki Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (1984) z duhovito ironijo razkraja mitizirano samopodobo Slovencev. Skozi travestijo popularne pripovedke o Martinu Krpanu in skozi aluzijo na Sveto pismo njihovo podobo prikazuje kot samoljubno, primitivno, navznoter agresivno in navzven naivno in se ji posmehuje tudi v šansonih, zbranih v Krizantemi na klavirju (1990).

Intervjuji
Svetlana Makarovič se izpostavlja s izjavami proti Rimskokatoliški cerkvi, na primer v intervjuju »Nekatere stvari je treba sovražiti« (Planet Siol.net 6.1.2012). Intervju je doživel odziv Sveta katoliških laikov Slovenije, ki so zahtevali pregon domnevnega sovražnega govora. Policija in tožilstvo sta to in več drugih ovadb proti Makarovičevi zavrgla.
Izpostavila se je tudi s svojo podporo za mnoge spornemu Zoranu Jankoviću, leta 2011 je bila v ospredju med vidnejšimi meščani, ki so ga na Magistratu prosili, da kandidira za župana Mestne občine Ljubljana, leta 2013 pa je izjavila, da »je iz Ljubljane naredil prelepo mesto – me ne zanima, kje je dobil denar, zaradi mene ga je lahko tudi ukradel«

Bibliografija
*Poezija za odrasle
Somrak (1964), Kresna noč (1968), Volčje jagode (1972), Srčevec (1973), Pelin žena (1974), Vojskin čas (1974), Izštevanja (1977), Pesmi (besedila sodobnih jugoslovanskih pisateljev – Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun; 1979), Sosed gora (1980), Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (1984), Svetlana Makarovič, France Mihelič – Pesmi Svetlane Makarovič in Risbe Franceta Miheliča (1987), Krizantema na klavirju (šansonska besedila Svetlane Makarovič; 1990), Tisti čas (1993), Bo žrl, bo žrt (1998), Samost (2002).

*Proza za odrasle
Prekleti kadilci (2001), S krempljem podčrtano (2004), Saga o Hallgerd (2010).

*Odrska dela
Sovica Oka (1972; avtorica, uglasbitev pesmi in priredba), Hiša tete Barbare (1975; avtorica), Pekarna Mišmaš (1974; avtorica, priredba besedila), Igra o letu (1983; avtorica), Mačja prodajalna (1984; avtorica, glasba, vloga), Mrtvec pride po ljubico (1986; avtorica), Sapramiška (1986; avtorica, vloge /Sapramiška, Regica, teta Grizelda/, glasba), Mi, kosovirji (1988; avtorica, priredba besedila), Korenčkov Palček (1989; avtorica, vloge /Sapramiška, Kukavec, Regica, Belouška Jarmila/, glasba, likovna zasnova lutk), Gal med lutkami (1992; avtorica, likovna zasnova lutk, glasba), Medena pravljica (1994; režija, avtorica,vloge /Sapramiška, Regica, Zajček/, glasba, likovna zasnova lutk, likovna zasnova scen), Kokoška Emilija (1997; režija, avtorica, vloga /kokoška Kika/, glasba, glasbeni aranžma), Maček Mačkursson (1997; režija, prevod in priredba besedila, besedila songov in priredba islandskih glasbenih motivov, glasbena izvedba, vloge (Jartruda, Mačkursson, Gryla), Tacamuca (1998; (avtorica, glasba).

*Poezija za mladino
Maček Titi (1980), Gal v galeriji (1981), Dedek mraz že gre (1982), Krokodilovo kosilo: pesnitev – grozovitev (1983), Čuk na palici (1986), Črni muc, kaj delaš? (1987), Kaj bi miška rada? (1987), Poprtnjački (1988), Kaj lepega povej (1993), Show strahow: pesnitev grozovitev (1995), Veliki kosovirski koncert (2001), Strahec v galeriji (2003), Mačnice (2006), Coprniški muc: pesnitev coprnitev (2008).

*Poezija in proza za mladino
Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975), Mačje leto (1987), Zajčkovo leto (1993), Mi, kosovirji (2009).

*Pripovedništvo za mladino

*Zbirke pravljic
Miška spi (1972), Take živalske (1973), Vrček se razbije (1975), Glavni petelinček (1976), Vrtirepov koledar: 1977 (1976), Pravljice iz mačje preje (1980), Mačja preja (1992), Smetiščni muc in druge zgodbe (1999), Svetlanine pravljice = Svetlana’s fairytales (2008).

*Slikanice
Zajček gre na luno (1973), Aladinova čudežna svetilka (1974), Pekarna Mišmaš (1974), Škrat Kuzma dobi nagrado (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975), Skozi mesto (1975), Sapramiška (1976), Mačja predilnica (1978), Gal v galeriji (1981), Črni muc, kaj delaš? (1987), Kaj bi miška rada (1987), “Poprtnjački” (1987), Medena pravljica (1995), Tacamuca (1995), Kokijeve pesmice in pobarvanke (1996), Maček Mačkursson (1997), Sovica Oka (1997), Pod medvedovim dežnikom (1998), Smetiščni muc in druge zgodbe (1999), Strahopetko (1999), Strahec v galeriji (2003), Živalska olimpijada (2004), Mali parkelj Malič (2005), Vila Malina (2005), Coprniški muc: pesnitev-coprnitev (2008), Replja (2008), Šuško in gozdni dan (2008), Kokoška Emilija (2009), Balada o Sneguročki (2012).

Avtorski prevodi in priredbe
Picko in Packo (prevod Buscheve slikanice Max und Moritz, Založništvo tržaškega tiska, 1980), Maček Mačkursson (prevod dela Jólakötturinn Hallveiga Thorlaciusa, Mladinska knjiga, 1997), Strahopetko (prevod dela Fünfter sein Ernsta Jandla, Mladinska knjiga, 1999).

Prevodi v druge jezike
Џуџето Кузма доби награда (prevod dela Škrat Kuzma dobi nagrado, Mladinska knjiga Skopje, Skopje, 2011. Prevod Darko Spasov, ilustracije Tomaž Lavrič).

Albumi
Pelin žena (skupaj z Dennisom Gonzalezom;1986), Nočni šansoni; Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999).

Priznanja
Naziv častne meščanke Ljubljane (2011).
Nagrade:
• jugoslovanska nagrada Sterijino pozorje v Novem Sadu (1968)
• za pesniški list Vojskin čas (1973, 1975)
• jugoslovanska nagrada Zmajeve dječje igre (1975)
• nagrada Prešernovega sklada(za pesniški list Vojskin čas) (1976)
• Janusz Korczak Honour List (1987)
• Jenkova nagrada (1994)
• Častna lista IBBY (1994)
• Prešernova nagrada (2000)
• viktor za življenjsko delo (2002)
• Levstikova nagrada (za življenjsko delo) (2011)
• Zlatnik poezije (2012)
Odlikovanja
Zlati red za zasluge Republike Slovenije (2009).

Karolina Kolmanič, roj.Hari– pisateljica in učiteljica

Karolina Kolmanič se je rodila 29. septembra leta 1930 v Lomanošah.

Osnovno šolo je obiskovala v Gornji Radgoni, nato se je vpisala na učiteljišče v Mariboru in kasneje na Pedagoško akademijo v Ljubljani, kjer je diplomirala iz nemščine in slovenščine (1964).
Po končanem študiju je poučevala kot predmetna učiteljica na osnovni šoli v Kuzmi, Gederovcih in Murski Soboti, kjer živi še danes.
Karolina piše črtice, novele in romane iz šolskega življenja in življenja ekonomskih emigrantov. Za mladinsko literaturo je prejela številne nagrade.
Objavlja v raznih revijah – Naša žena, Dialogi, Vzajemnost, Šolski razgledi, Prosvetni delavec, Vestnik, Galeb, Kekec; veliko pa objavlja tudi v nemškem tisku. Karolina je članica Društva slovenskih pisateljev. Uvrščena je v tuje antologije, prevaja iz nemškega jezika, poskrbela pa je tudi za to, da slovenska dela berejo tudi otroci v Porabju na Madžarskem, nekatere njene pesmi so celo uglasbene.
Karolina je v osrednjem odboru Bralne značke in je tudi članica nemških literarnih društev PlesseBovaden – Göttingen in Paul Ernst v Würzburgu.

Kratka proza:Sonce ne išče samotne poti(1968),Srebrno kolo(1990), Klanec viničarske Ane (1992), Sonce ne išče samotne poti(1992),Razcvet sončnice(1997), Njena razpotja(2004); povestSrečno srebrna ptica (1972), mladinska povestSanje o zlatih gumbih(1983).
Romani: Marta, hčerka vetra (1975),Sence na belih listih(1980),Tvoja sklenjena podoba(1986), Sadovi ranih cvetov(1988), Vračam vam soproga (1993),Pozno poletje(1994),Lotosov cvet(1999),Ni sonca brez senc(2000), Zarja upanja(2003),Alba(2005), Čakam te, Dolores(2005), Pesem odljubljenih(2007).
Dramatika:Povejmo in se nasmejmo, zbirka dramskih besedil (2003).

Alba(2005)
Delo prikaže tri generacije družine Končnikovih. Hčerka Tina odide na izlet in se speča s
Tomažem inMariom. Zanosi, vendar se šele na koncu izkaže, ko je deklica bolna (odpovejo
ji ledvice), da je Albin očeTomaž. Deklica Alba živi pri starih starših in teti v
vzhodnoštajerski vasici, mati Tina pa nadaljuje z izobraževanjem in delom v Švici. Hčerka je
navezana na vas in se noče pridružiti materi v tujini.

Karolinapokaže gostoljubnost: ‘Pogrnjena miza pod brajdo je pričakala potnike. Poleg domače tunke in zelenjave je stal še vrč domačega vina.’

Predstavi življenje delavca ob zaprtju tovarne: ‘Zima je prinesla kar nekaj neljubih sprememb. Nekatere tovarne in večja podjetja so bodisi zapirali bodisi zdesetkali delavce. Tisti, ki so imeli doma kmetijo, so se držali doma in predvidevali, kako se bodo spomladi zopet spoprijeli s poljem. Za čiste proletarce je postajal položaj težji. Iskali so si priložnostne zaslužke, prodajali po domovih in se znašli, dokler se njihov status ni uredil s socialno pomočjo za brezposelne. Ker so kraji ob meji, so si nekateri našli tam čez Muro začasno zaposlitev.’
Pokaže odnos griča do izobraženega človeka, do kreativnosti: ‘Neizrečena, le rahlo nakazana ostaja le Tinina ugotovitev, da grič ni njena prihodnost. Tam je njena hči, dom in tam so idilične počitnice. Kruha ne ponuja mladim kreativnim ljudem, polnih drznih izzivov.’

Pokaže odnos do moškega: ‘Moški morajo stati trdno na tleh, je veljalo o kmetih od nekdaj.’
Karolina pa zapiše tudi vrstice o prestopu iz podružnične šole v osemletko: ‘Manj stresno kot materino slovo je bil prvi šolski dan na mestni osemletki, kamor se prešolajo učenci iz podružnične šole. Šolski avtobus pobere šolarje od petega do osmega razreda. Ker se vsi poznajo, ni nobenih ovir za prerivanje, smeh in zganjanje raznih drznih norčij. Osemletka, velikanska zgradba na vzpetini s prostorno telovadnico, prvi hip novince le osupne. Albina četvorka iz domačega hrasta ostane nerazdružljiva. Tudi v razredu ostanejo skupaj. Nekaj plahe zadržanosti ostane le za prve dni.’

Nakaže prestop iz tradicionalnega pri obleki neveste: ‘Rdeče ali vijolično ali karkoli, belo z vencem pa ne! To je bilo namenjeno samo nedolžnim nevestam. Babica mi je rekla, da ob čisti nevesti lebdijo angeli, nečisto pa spremlja lucifer k poroki … Oblečena sem bila v kostim peščene barve, kar vidiš na poročni fotografiji. Tudi venca si nisem zaslužila, je rekla babica, ker je sumila, da tvoj oče ni hotel kupiti »mačke v vreči«. Gostija je bila še najbolj podobna vaški veselici.’

Opiše božič in idiličen božični večer na kmetih ter staro leto: ‘Božični večer na kmetih je še vedno čaroben. Tradicija se nikdar ne okruši. Grič je ves pobeljen. Poti so zmrzle in drseče, mraz reže v prste. Vendar je ni sile, ki bi zadržala ljudi, da se ne bi odpravili v oddaljeno cerkev k polnočnici. Iz daljave vabi zvon in pot je treba prehoditi peš, avtomobili ždijo v garažah … Na staro leto zopet oživijo kmečke peči, izdihavajo toploto in grejejo velike sobe, iz njih pa se širi vonj po potici, gibanici in zajetni pečenki. Ob takem dnevu je vsak dobrodošel. Gospodinje so odprtih rok, gospodarji cingljajo s kozarci žganja ali vina, po želji gosta.’
Karolina pa zapiše spremenjene navade ob smrti: ‘Jakob je ležal v mrtvašnici farnega pokopališča. Torej nič več doma, kot je bilo nekoč, ko so se hodili sosedje poslavljat, bedeli vso noč, včasih tudi kvartali zraven. Ženske so molile za dušo, pripravili so tudi domačo hrano. Čas je načel te ustaljene navade. Domači so se jim s težkim srcem odrekali in svojca dali odpeljati tja, kakor je zakon določal.’