RAJKO TOPOLOVEC  

Rajko Topolovec, zgodovinopisec, raziskovalec preteklosti in izumitelj, se je rodil 26. avgusta 1937 v Jastrebcih na Kogu. Že več kot petdeset let živi na Ptuju, nekaj časa pa je živel v Kidričevem. Nižjo gimnazijo je končal v Ormožu in Ljutomeru, srednjo tehniško šolo pa je obiskoval v Ljubljani. Postal je metalurg (1957). Zaposlil se je v tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, ob delu pa se je dodatno izobraževal in postal inženir organizacije dela. Leta 1993 se je upokojil, vendar ga je nemiren duh gnal naprej in tako je postal najstarejši Slovenec, ki je opravil izpit za pilota motornega zmaja.

Za pisanje ga je navdušil nekdanji profesor in ravnatelj nižje gimnazije v Ljutomeru Jan Baukart in tako je Topolovec spisal knjižni prvenec Pot do kruha (1998). Sledila so dela Kraj prišlekov (2002), Vse je za povedati (2009), Ormoški Petriček (2012) in Podaljšano partizanstvo (2014).

V avtobiografskem delu Pot do kruha predstavi prvo tretjino svojega življenja. Pripoved se prične z njegovim prvim spominom, korakanjem nemške vojske mimo domače hiše, in se odvija do zaposlitve v Kidri-čevem. Opiše nam življenje za časa vojne. Spomni se rojaka Kerenčiča, predstavi oddajo davkov ter svoj interes za tehniko. Predstavi nam svojo družino. Ko so Rusi porinili Nemce v notranjost, se je moral Rajko z družino za nekaj časa, kot tudi drugi, preseliti v Medžimurje. Po vojni je prišel čas obnove požganin in ruševin. Pričel se je čas socialistične kolektivizacije posesti, Tita, ukinitve viničarstva (1953) na Slovenskem, elektrike na Kogu, pa tudi čas novitet, ki jih je prinesla vojna – plastike, kemikalij, široke uporabe novih kovin ter telekomunikacijskih aparatov. Tako se je Rajko lotil novih gradenj in potešil svojo tehnično naravo. Izdelal je radijski detektor, letalske modele, električne zvonce ter izvajal razne fizične ter kemične poizkuse (pokalni plin iz vode, izdelava smod-nika iz domačih surovin …).

V Kraju prišlekov predstavi drugo tretjino svojega življenja, deset let bivanja v samskem domu v Kidričevem (v tretjem nadstropju je izdelal dvocevni radio in varilni transformator, ki ga uporablja še danes), delo v Kidričevem v Tovarni aluminija Boris Kidrič, življenje na Ptuju ter čas do rušenja dimnika, presežnika med industrijskimi dimniki, simbola industrije na Dravsko-Ptujskem polju, in prispe vse do časa upokojitve.

Delo govori o zgodovini kraja Kidričevo in o času Avstro-Ogrske (Franc Jožef), velikonemških načrtih (Hitler) ter partizanskem gulagu (Tito), enem od velikih slovenskih grobišč, ki si jih je privoščil komunistični režim. Predstavi pa tudi nekaj svojih izumov, ki jih je izdelal kar v 3. nadstropju stanovanjskega bloka na Ptuju, avtoprikolico, betonski mešalec, kosilnico idr.

V delu Vse je za povedati nam avtor predstavi svoj rojstni kraj Sv. Bolfenk pri Središču (Kog), svojo potovanje v SZ (1975) ter Ameriko (1981). V drugem delu knjige sledi osem daljših prispevkov, ki so povezani z njegovim rojstnim krajem Kog. Predstavi  cerkev in njeno obnovo, posojilnico, Društva kmečkih fantov in deklet, Kerenčiča, prisilno kolektivizacijo (kolhoz) ter elektrifikacijo kraja. Kog je namreč dobil elektriko šele leta 1952 oz. na silvestrovo 1951. Pri sami priključitvi in zaključnih delih je sodeloval tudi Rajko, ki je pomagal očetu, vključenem v odbor za elektrifikacijo. Predstavi nam tudi življenje v internatu v Ormožu, na koncu pa poudari, da bi si kraj Kidričevo zaslužil spomeniško varstvo.

V Ormoškem Petričku opisuje dogajanje v ormoškem gradu med leti 1941 in 1945, v katerem so bivali in hirali otroci, odvzeti staršem iz kon-centracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju. Gre za pripovedi sedmih otrok, preživelih taboriščnikov, ki so bili takrat stari med pet in dvanajst let. Delo je pomemben prispevek pri odkrivanju komunistične represije pri nas.

V Podaljšanem partizanstvu pa opisuje srečanje s križarji leta 1947 in srečanje z edinim še živečim križarjem. Naslov Podaljšano partizanstvo je izbral zato, ker je večina križarjev izvirala iz partizanskih vrst in so se v »zlati svobodi« upirali stalinizmu oz. socializaciji naših vasi po ruskem vzoru.

Je član Slovenskih aktivnih inovatorjev. Doma ima poleg ducata izumov tudi doma izdelano zračno plovilo, ultralahko letalo “Okjar”, ki čaka, da bo kdaj v Sloveniji zgrajen kakšen letalski muzej. Prvi leteči letalski model pa je izdelal že kot dijak leta 1952 v Ljutomeru. Medalje in pohvale prejema tudi na področju inovacij oziroma izumov, med njimi Srebrno plaketo občine Ormož (2010), srebrno priznanje ARCA za mini zložljivo motorno kolo (2008), prestižno nagrado budimpeštanske Genius Europe (2009), romunsko Asociatia Romania (2010), diplomo za intervalno elektronsko zvočno strašilo na vetrni pogon (2010) in nagrado Štajerske gospodarske zbornice (2012); leta 2013 pa je prejel tudi kogovsko Priznanje na tehnično inovativnem in literarnem področju.

Prispevke je objavljal v tovarniškem glasilu Aluminij, danes pa objavlja v različnih časopisih, revijah ter strokovnih publikacijah: letnem glasilu Zgodovinskega društva Ormož Zgodovinski zapisi, Večeru, Reporterju, Demokraciji, Družini idr. V svojem pisanju odstira drugo, zamolčano plat naše polpretekle zgodovine.

Johann Wolfgang von Goethe

(vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Johann_Wolfgang_von_Goethe)

Nemški pisatelj, pesnik, dramatik, politik,znanstvenik in filozof
Goethe se je rodil 28. avgusta leta 1749, Frankfurt na Majni, Nemčija. Umrl je 22. marca leta 1832, Weimar, Nemčija.
Goethe je ena osrednjih osebnosti evropske predromantične književnosti, saj je bil leta 1782 povzdignjen v plemiški stan.

Raziskoval in objavljal je na različnih naravoslovnih področjih. Od leta 1776 je na weimarskem dvoru opravljal različne politične in administrativne funkcije. Goethejevo literarno delo obsega pesmi, drame, pripovedna dela (v verzih in prozi), avtobiografske, estetske, umetnostne in literarno teoretske kot tudi naravoslovne spise. Zelo pomembna je tudi njegova obširna korespondenca.
Goethe je bil začetnik in najpomembnejši predstavnik viharništva. V celotni Evropi je zaslovel z romanom Trpljenje mladega Wertherja. Kasneje se je vsebinsko in formalno obrnil k idealom antike in od leta 1790 naprej skupaj s Friedrichom Schillerjem veljal za najpomembnejšega predstavnika weimarske klasike.
V svoji visoki starosti je tudi v tujini veljal za predstavnika duhovne Nemčije. V Nemškem cesarstvu je od leta 1871 predstavljal »simbol nemške narodne zavesti«. Do danes velja Goethe za najpomembnejšega nemškega književnika, njegovo delo pa prištevamo med vrhunce svetovne literature.
Na njegovo književno delo so močno vplivale številne ljubezenske zveze. Imel naj bi vsaj 30 različnih deklet.

Otroštvo in mladost
Johann Wolfgang von Goethe je bil rojen 28. avgusta 1749 v današnji Goethejevi hiši v ulici »Großer Hirschgraben« v Frankfurtu. Njegov oče Johann Caspar Goethe (1710–1782) svojega pravniškega poklica ni opravljal, temveč se je preživljal s prihodki od svojega premoženja, ki so kasneje tudi njegovemu sinu omogočili finančno preskrbljenost. Kot izobraženca ga je zanimalo veliko stvari. Bil je strog in pedanten, kar je v družini povzročalo veliko konfliktov. Goethejeva mama,Catharina Elisabeth Goethe, rojena Textor (1731–1808), je izvirala iz premožne in ugledne družine v Frankfurtu, saj je njen oče deloval kot župan. Radoživa in družabna gospa se je s 17 leti poročila s takrat 38-letnim svetnikom Goethejem. Po Johannu Wolfgangu so se jima rodili še štirje otroci, od katerih je le malo mlajša sestra Cornelia preživela otroštvo. Z njo je imel Goethe tesen in zaupen odnos. Oba sta bila zelo izobražena. Od leta 1756 do 1758 je Johann Wolfgang obiskoval javno šolo. Za tem je oba s sestro poučeval tako njun oče kot tudi domači učitelj. V učnem načrtu so bili: francoščina, angleščina, italijanščina, latinščina, grščina, naravoslovni predmeti, religija in risanje. Poleg tega se je Goethe učil še igranja čela in klavirja, jahanja, mečevanja in plesa.
Že zgodaj je stopil v stik z literaturo. Začelo se je z maminimi pravljicami za lahko noč in branju biblije v pobožni, luteransko – protestantski družini. Za božič leta 1753 je od svoje babice v dar prejel gledališče ročnih lutk. Za slednje je napisal svoje prve prizore, ki jih je z navdušenjem uprizarjal skupaj s prijatelji. Doma je veliko bral, saj je imel njegov oče knjižnico z okoli 2000 knjigami in tako se je Goethe med drugim že kot otrok seznanil z ljudsko knjigo dr. Fausta. V obdobju sedemletne vojne je bil od leta 1759 do 1761 pri Goethejevi družini nastanjen francoski oficir. Prav njemu in spremljajoči igralski skupini dolguje slavni nemški književnik zahvalo za svoje prvo srečanje s francosko dramatiko.

Študij in prvo literarno ustvarjanje
Leipzig
Na zahtevo očeta je začel jeseni leta 1765 študirati pravo v Leipzigu. V nasprotju s starofrankovskim Frankfurtom je bil Leipzig odprto in svetovljansko mesto. Da bi ga njegove someščanke in someščani sprejeli, je moral svoj način oblačenja in olike prilagoditi elegantnemu stilu življenja. Zelo kmalu je začel zanemarjati svoj študij. Raje kot to je obiskoval predavanja iz poetike pri Christianu Fürchtegottu Gellertu, ki pa nad poetičnimi poizkusi svojega učenca nikakor ni bil navdušen. Velikega pomena zanj je bilo srečanju s slikarjem Adamom Friedrichem Oeserjem, pri katerem je nadaljeval pouk risanja in preko katerega se je seznanil z učnimi pristopi Johanna Joachimom Winckelmanna in njegovim antičnim umetnostnim idealom. Poleg tega je Oeser spodbujal tudi Goethejevo razumevanje umetnosti in njegov kritičen pogled na umetnost. Pri bakrorezcu se je izučil tehnike lesoreza in jedkanice.
Užival je v svobodi daleč stran od doma. Obiskoval je gledališke predstave ali pa je večere preživljal s prijatelji ob pivu, npr. v Auerbachovi kleti. V času bivanja v Leipzigu se je prvič zaljubil. Romanca z obrtnikovo hčerko Käthchen Schönkopf se je sporazumno po dveh letih končala. Zbirka 19 pesmi, ki jih je prepisal in ilustriral Goethejev prijatelj Ernst Wolfgang Behrisch, je izšla v knjigi ‘Annette’.
Njegova naslednja pesemska zbirka Nove pesmi (1769) je bilo prvo natisnjeno Goethejevo delo. Julija leta 1768 je obolel za hemoptizo (najverjetneje tuberkulozo). Ko je bil spet pri močeh, se je v avgustu vrnil domov.

Minister v Weimarju
Novembra 1775 je Goethe prispel v Weimar. Glavno mesto vojvodine Saške-Weimar-Eisenach je štelo okrog 6.000 prebivalcev (vojvodina okrog 100.000). Goethe si je hitro pridobil zaupanje vojvode. Ko mu je ta predlagal možnost sodelovanja pri vodenju države, je po kratkem obotavljanju nalogo vendarle sprejel.
»Četudi bi bilo le nekaj let, je še vedno bolje kot nedejavno življenje doma, kjer tudi pri najboljši volji nimam kaj početi. Tukaj imam vendar nekaj vojvodin pred sabo«.

Obdobje weimarske klasike

Odnos s Christiane Vulpius
Nekaj tednov po vrnitvi iz Italije se je zapletel v odnos s 23-letno Christiane Vulpius, ki je kmalu postala njegova življenjska sopotnica. Decembra leta 1789 se jima je rodil sin August, sledili so še 4 otroci, ki pa niso živeli več kot nekaj dni. Christiane je bila slabo izobražena in je odraščala v skromnih razmerah, zato je weimarska družba, v katero je Goethe zahajal, ni sprejela. Goethe pa je cenil njeno čisto in veselo naravo. V zvezi s svojim „malim Eroticonom“, kot jo je poimenoval, je ostal vse do njene smrti leta 1816 in ji s poroko leta 1806 olajšal družbeni položaj.

Uradne funkcije in politika
Prevzel je vrsto nalog s kulturnega in znanstvenega področja, pri tem pa tudi vodstvo šole risanja in nadzor nad javnim gradbeništvom. Od leta 1791 do 1817 je vodil weimarsko dvorno gledališče – nalogo, ki je terjala veliko časa. Pristojen je bil za vse zadeve – od izbire prizorov, njenih uprizoritev do finančnega načrtovanja.
Poleg tega je Goethe ob priložnostih deloval tudi kot svetovalec na Univerzi Jena, ki je spadala pod vojvodino. Njegovo sodelovanje dolguje zahvalo številnim priznanim profesorjem, kot so: Johann Gottlieb Fichte, Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Friedrich Schelling in Friedrich Schiller.
Po tem, ko mu je bil leta 1807 dodeljen nadzor nad univerzo, se je Goethe zavzemal predvsem za izgradnjo naravoslovne fakultete. K njegovim zadolžitvam je spadalo tudi trimesečno potovanje v Benetke leta 1790, z namenom, da bi šel iskat vojvodovo mamo, ki se je vračala iz Italije. Navdušenje nad prvim potovanjem po Italiji se ni ponovilo, saj je sedaj razočarano opazil tudi politične in socialne nepravilnosti v državi.
1789 je Evropo pretresla Francoska revolucija, ki ji je Goethe nasprotoval. Bil je zagovornik postopnih reform in se je zaradi nasilnih izgredov ob spremstvu revolucij čutil odrinjenega. Po drugi strani je za to krivil »Ancien regime«.
Ozirajoč se nazaj je kasneje rekel: »Poleg tega sem bil popolnoma prepričan, da za kakršnokoli veliko revolucijo nikoli ni kriv narod, temveč oblast. Do revolucije nikakor ne more priti, če so vlade vedno pravične in pozorne, tako, da se jim izognejo s sodobnimi izboljšavami in spremembami in se ne upirajo toliko časa, da bi bilo potrebno izsiliti spremembe od spodaj.«

1792 je Goethe na vojvodovo željo sodeloval v prvi koalicijski vojni proti revolucionarni Franciji. Kot opazovalec je bil tri mesece priča bedi in nasilju vojne, ki se je končala s francosko zmago. Poleti 1793 je bil na željo vojvode ponovno tri mesece na poti, da bi sodoživljal obleganje Mainza. 1796 je vojvodina pristopila k prusko-francoskemu separatnemu miru Basla. Sledilo je 10-letno mirno obdobje, ki je v središču – zaradi vojnih dogodkov – pretresene Evrope omogočila razcvet weimarske klasike.

Smrt
22. marca 1832 je Goethe umrl domnevno zaradi srčnega infarkta. Ni dokazano, da naj bi se njegove zadnje besede glasile: „Več svetlobe!“ Izjava namreč izvira od njegovega zdravnika Carla Vogla, ki se v tistem trenutku ni zadrževal v sobi, kjer je Goethe umrl. Goethe je bil 26. marca pokopan v grobnici v Weimarju.

Dela
Goethe je bil vsestranski književnik – pisatelj, pesnik in dramatik.

(vir: http://www.goethefaust.com/)

Njegovi najpomembnejši romani: Trpljenje mladega Wertherja, 1774 (Die Leiden des jungen Werthers) -sentimentalni pisemski roman, Učna leta Wilhelma Meistra, 1795 (Wilhelm Meisters Lehrjahre), Popotna leta Wilhelma Meistra, 1821, (Wilhelm Meisters Wanderjahre).
Pomembna je tudi Goethejeva lirika. Njegove pesmi so izšle v več pesniških zbirkah. Ukvarjal pa se je tudi s parabolami. Znane so predvsem njegove parabolične balade iz let, ko je deloval v Weimarju (»Weimarska klasika«), npr. Der Schatzgräber (slovenski prevod: V risu).

Njegovo najpomembnejše delo je dramska pesnitev Faust, ki je izšla v dveh delih (1808 in 1833). Nastajala je skoraj 60 let. Govori o srednjeveškem magu Faustu, ki želi doseči vse znanje. Skuša ga hudič v podobi duha Mefista. Faust na koncu spozna, da je smisel življenja v pomoči ostalim ljudem.

Illustration by Harry Clarke for Goethe’s Faust

Znamenita pesnitev Johanna Wolfganga Goetheja (prvi del je nastal leta 1808, drugi del pa leta 1832), ki je v prvem delu s tragično zgodbo o zapeljanem dekletu, v drugem delu pa s spoznanjem glavnega junaka, da je lahko sam srečen le, če izboljša svet, v katerem živi, dal mitu o Faustu razsežnosti, ki nas navdihujejo še danes. Faustovo iskanje smisla življenja, Marjetičina bol in Mefistova prekanjena zloba so navdihovali mnoge slikarje, glasbenike in pisatelje. (Franz Schubert je zložil čudovit samospev, Franz Liszt je napisal Faustovo simfonijo ter štiri Mefistove valčke, Hector Berlioz je napisal simfonijo Faustovo pogubljenje, Charles Gounod je zložil opero Faust, Arrigo Boito pa opero Mefistofeles. Lik hudiča je kot simbol zla v ljudeh globoko vznemirjal Dostojevskega, ki mu je posvetil posebno poglavje v romanu Bratje Karamazovi, Thomas Mann pa je v romanu Doktor Faustus mit o Faustu povezal s katastrofo Nemčije in Evrope v prvi polovici prejšnjega stoletja).

Resnični Faust
Resnični doktor Johann Georg Faust, umrli nemški čarodej in alkimist (* ok. 1480, † ok. 1541) je bil predavatelj v začetku 16. stoletja na Univerzi v Heidelbergu. Ukvarjal se je z medicino in je dosegal nenavadne ozdravitve pri svojih pacientih, zato so ga kolegi osumili, da je v gozdu Speser leta 1515 prodal svojo dušo hudiču, za nagrado pa je dobil dve leti mladosti, nekaj splošnih znanj in sposobnost napovedovanja prihodnosti. Luter ga je anatemiziral in ga poslal v zapor.
Njegovo življenje je opisano v anonimni knjigi iz leta 1587, kjer je domnevno luteranski avtor resničnim dogodkom dodal drobce zgodb o biblijskem Simonu Čarodeju (Simon Mag), o keltskem čarovniku Merlinu in o učenem srednjeveškem menihu Rogerju Baconu.
Temo je leta 1604 literarno obdelal angleški elizabetinski dramatik Cristopher Marlowe.

Vabilo_Slovenski_dnevi_knjige_2015

Rainer Maria Rilke *4. december 1875 v Pragi; † 29. december 1926 v Švici.
Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, en roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Njegova obsežna izmenjava pisem sestavlja pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja.

Življenjepis
1875-1896: Otroštvo in šolanje

Rilke se je rodil kot Rene Karl Wilhelm Johann Josef Maria Rilke 4. decembra 1875 v Pragi, ki je takrat spadala pod Avstro-Ogrsko. Njegov oče, Josef Rilke (1838-1906) je po neuspešni vojaški karieri postal železniški uradnik. Njegova mama Sophie »Phia« Entz (1851-1931) je bila zelo posesivna ženska, ki je izhajala iz premožne praške družine. Njene sanje o imenitnem, razkošnem življenju se ji v zakonu niso uresničile, zato je leta 1884 ta zveza razpadla. Tudi odnos med mamo in njenim edinim sinom je bil obremenjen, kajti mati ni mogla preboleti zgodnje smrti njene starejše hčerke, ki se je rodila leta 1874, eno leto po poroki, in teden dni kasneje umrla. Zaradi emocionalne nemoči je Reneja privezala nase ter ga silila v vlogo njegove umrle sestre. Do njegovega šestega leta ga je mama vzgajala kot deklico, na zgodnjih fotografijah ga lahko vidimo z dolgimi lasmi, oblečenega v oblekico. Zaradi pritiska staršev je pesniško in risarsko nadarjen fant od leta 1885 obiskoval vojaško šolo, ki naj bi služila kot priprava na oficirsko kariero. Izkušnje odraščanja v popolnoma moški družbi so nežnega fanta travmatizirale. Leta 1891 je zaradi bolezni prekinil svoje vojaško izobraževanje. Od leta 1892 do 1895 se je privatno pripravljal na maturo in jo leta 1895 uspešno opravil. Istega leta je pričel študirati literaturo, umetnostno zgodovino in filozofijo v Pragi ter se leta 1896 prepisal na pravo in nadaljeval s študijem septembra v Münchnu.

1897-1902: Razvojna leta

Leta 1897 je Rainer Maria Rilke v Münchnu spoznal intelektualko in literatinjo Lou Andreas Salome ter se zaljubil vanjo. Spremenil je svoje ime iz Rene v Rainer, ker je Lou bila mnenja, da zveni Rainer lepše za moškega pisatelja. Razmerje s starejšo in poročeno žensko je trajalo vse do leta 1900. Tudi po tem ko sta se razšla, je Lou vse do njegove smrti veljala za njegovo najpomembnejšo prijateljico in svetovalko. Pomembno vlogo so imela njena psihoanalitična doživetja in znanja, ki se jih je naučila pri Sigmundu Freudu med letom 1912/13. Freud poroča, »da je Lou Andreas Salome velikemu, v življenju zelo nemočnemu pesniku Rilkeju, bila hkrati muza in skrbna mama…«(Freudove sklepne misli ob smrti Lou Andreas-Saloméjeve, 1937)
Rilke je Lou jeseni 1897 sledil v Berlin in se vselil v stanovanje v njeni neposredni bližini. Leta 1898 je prvič za več tednov odpotoval v Italijo. V naslednjih dveh letih je dvakrat obiskal Rusijo: 1899 je z zakoncema Andreas odpotoval v Moskvo, kjer je spoznal Leva Tolstoja. Leta 1900, od maja do avgusta, je sledilo drugo potovanje v Rusijo. Tokrat sta z Lou potovala sama, ne samo v Moskvo in St. Petersburg, temveč tudi po celotni državi ob reki Volgi. Jeseni 1900, neposredno za tem, ko se je Lou odločila, da bo zapustila Rilkeja, je t BIL na daljšem obisku pri Heinrichu Vogelerju v Worpswednu. Voegler je v svoji beli dvorani vsako nedeljo prirejal srečanja, katerih so se udeleževali tudi Otto Modersohn, Paula Modershn-Becker, Carl Hauptmann in kiparka Clara Westhoff. Clara Westhoff in Rainer Maria Rilke sta se poročila v naslednji spomladi. Decembra 1901 se je rodila njuna hčerka Ruth (1901-1972). Že poleti 1902 pa se je Rilke izselil iz njunega skupnega stanovanja in odpotoval v Pariz, z namenom, da bi napisal monografijo o kiparju Augustu Rodinu. Razmerje med Rilkejem in Claro Westhoff je trajalo vse do njegove smrti, vendar Rilke ni bil človek, ki bi živel normalno družinsko življenje. Vseskozi so ga težili finančni problemi, ki pa so bili omiljeni skozi različna naročila.

1902-1910: srednje ustvarjalno obdobje

Začetno obdobje v neznanem velemestu Parizu je bilo za Rilkeja zelo težko. Ta izkušnja pa ga je kasneje v njegovem prvem delu njegovega edinega romana Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja (Die Aufzeichnungen des Malte Laurids Brigge, 1910; slo.2006) zelo zaznamovala. Hkrati pa je »srečanje« z moderno prineslo veliko navdihov: sprva se je Rilke ukvarjal s plastičnim stilom Augusta Rodina, potem pa z delom slikarja Paula Cezanna. Z leti je Pariz postal bolj in bolj njegovo stalno prebivališče. Od 1905 do 1906 je bil Rilke zaposlen pri Rodinu kot tajnik, ki je zanj bil kot oče. Delovno razmerje je Rodin prekinil maja 1906. Malo pred tem pa je umrl Rilkejev oče. Od leta 1906 se poglobi Rilkejev kontakt z Mathildo in Karlom Gustavom Vollmoellerjem. Sprva je večkrat, v odsotnosti Mathilde, uporabljal njun atelje v Parizu. Kasneje poskuša, v okviru svojega potovanja po Italiji 1907, Karla Gustava obiskati v njegovi vili v Sorrentu. Šele leta 1908 pride do ponovnega srečanja med Rilkejem in Vollmoellerjem v Firencah. V naslednjih letih sta se Rilke in Vollmoeller večkrat dobila v Parizu. Najpomembnejša dela, nastala v času njegovega bivanja v Parizu, so Nove pesmi (Neuen Gedichte, 1907), Novih pesmi drugačen del (Der neuen Gedichte anderer Teil, 1908), Rekvijem pesmi (Requiem-Gedichte, 1909) kot tudi roman, ki ga je začel pisati leta 1904 in dokončal leta 1910, roman Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja (Die Aufzeichnungen des Malte Laurids Brigge, slo. 2006)

“Vsaka stvar je lahko ljubi Bog. Treba ji je to samo reči.”
Citat iz dela Zgodbe o ljubem Bogu (Geschichten vom lieben Gott, 1904; slo. 2005)

1910–1919

1912 je izšla nova izdaja lirske pripovedi Pesem o Ijubezni in smrti korneta Krištofa Rilkeja (Die Weise von Liebe und Tod des Cornets Christoph Rilke, 1912; slo.1960), kot prva številka knjigarne Insel, pod okriljem založbe Insel v Leipzigu. S to izdajo je dosegla visok natis ter nenavadno popularnost.
Po tem ko je izšel roman Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja, je Rilke zapadel v globoko ustvarjalno krizo, ki se je zanj končala šele februarja 1922, z izidom ciklusa Devinske Elegije (Duineser Elegien). Ta ciklus pesmi je dobil svoje ime po Devinskem gradu v bližini Trsta, kjer je Rilke preživel nekaj časa (od oktobra 1911 do maja 1912). Izbruh prve svetovne vojne je Rilkeja presenetil med obiskom v Nemčiji. V Pariz se ni mogel vrniti, kajti njegovo lastnino so zasegli in kasneje prodali na dražbi. Večji del vojne je Rilke tako preživel v Münchnu. Leta 1916 so Rilkeja vpoklicali v vojsko na Dunaj, kjer je moral opraviti osnovno vojaško izobrazbo. S pomočjo vplivnih prijateljev so Rilkeja sprva premestili na delo v vojaškem arhivu ter ga 9. junija 1916 odpustili iz vojske. Travmatično obdobje v vojski, ki ga je zaznamovalo že v mladih letih v vojaški šoli, je v njem ponovno pustilo velik pečat.

1919-1926: Kasnejša dela

11. junija 1919 je Rilke iz Münchna odpotoval v Švico. Namen tega potovanja ni bilo le povabilo iz Züricha k predavanju, glavni razlog je bila želja, da bi ušel povojni zmešnjavi, ter želja po nadaljevanju dolgo prekinjenega dela Devinskih elegij. Iskanje cenejšega in primernejšega bivališča se je izkazalo kot zelo težko. Med drugimi je Rilke živel v Sogliji in Locarnu. Šele poleti 1921 je v bližini Sierre v kantonu Wallis dokončno našel stanovanje. Maja 1922 je Rilkejev mecen kupil to hišo in mu jo brez najemnine prepustil.
V zelo intenzivnem ustvarjalnem obdobju, je Rilke februarja 1922 dokončalDevinske elegije. Skoraj sočasno sta nastala tudi oba dela pesniškega ciklusaSoneti na Orfeja (Sonette an Orpheus, 1923). Pesnitvi spadata v sam vrh Rilkejevega ustvarjanja. Od leta 1923 naprej, je Rilke imel velike zdravstvene probleme. Tako je z daljšo nastanitvijo v Parizu, od januarja do avgusta 1925, poskušal uiti bolezni z menjavo kraja ter življenjskih razmer. Kljub temu so v njegovih zadnjih letih, med letoma 1923 in 1926, nastale številne pomembne pesmi, ter zelo obsežno lirično delo v francoskem jeziku. Tik pred smrtjo so njegovo bolezen diagnosticirali kot levkemijo in sicer za takrat še v manj poznani obliki. Rilke je umrl 29. decembra 1926 v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Na lastno željo je pokopan v bližini svojega zadnjega prebivališča, na pokopališču v Raronu.

Na njegovem nagrobnem kamnu je napisan rek:
Vrtnica, oh čisto protislovje, poželenje,
biti nikogaršnji spanec pod tako številnimi
vekami.
(Rose, oh reiner Widerspruch, Lust, / Niemandes Schlaf zu sein unter soviel / Lidern.)
Legenda pravi, da naj bi bil za njegovo smrt kriv trn vrtnice, ki je okužil njegovo kri z neomejeno lepoto.

Pesniško ustvarjanje

Rilkejeva dela sta zelo zaznamovana filozofa Schopenhauer in Nietzsche, ki sta imela velik vpliv na njegov kritičen pogled na krščanstvo. K zgodnjimi deli Rilkeja spadajo pesniške zbirke Stran čakati (Wegwarten, 1896), Okronane sanje. Nove pesmi (Traumgekrönt. Neue Gedichte, 1896) in Advent. Z pesniško zbirko Mir zur Feier (1897/98) pa se prvič nagiba k sistematičnemu pogledu človeškega notranjega sveta. Pesniška zbirka Tebi v čast (Dir zur Feier), ki ni bila nikoli izdana, je ljubezenska izpoved Lou Andreas Salome. Leta 1899 je nastalo krajše prozno delo Pesem o Ijubezni in smrti korneta Krištofa Rilkeja. Časoslov (Das Stundenbuch; trije deli, nastalo 1899-1903; slo. 2008) je poimenovan po tradicionalnih molitvenih knjigah iz srednjega veka, sestavlja prvi vrhunec njegovega zgodnjega ustvarjanja in je hkrati eno iz med glavnih del secesije v literaturi. Nietzschejeva filozofija ima na prelomu stoletja velik vpliv na Rilkeja. To se kaže predvsem v intenzivnem opazovanju narave, kot tudi človeškega obnašanja ter čustvenega življenja.
Od del iz njegovega srednjega obdobja ustvarjanja med leti 1902 in 1910 so pomembni predvsem Nove pesmi in roman Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja. Rilke se v teh delih posveča predvsem človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari. Tako nastanejo pesmi, kot so Modra hortenzija (Blaue Hortensie) in Panter, ki razvijajo naprej simbolizem. Te stopnje zavzemajo izrecno negativne in tuje poglede na življenje: grdota, bolezen, nagon in smrt. Pesmi zadnjih let razpadejo v zelo različne skupine: na eni strani vesele, sproščene, pogosto pesmi o naravi in pokrajini, na drugi strani poetično hladni eksperimenti, ki so nastali čisto iz jezikovnega vidika.

Rilke danes
Rilkejeva dela so že nekaj let deležna velike in naraščajoče pozornosti, tudi izven literarno izobraženih krogov. To je lahko posledica velikega individualizma našega časa, ki je v Rilkejevih delih zelo zastopana.

Izbrana dela
• Stran čakati (Wegwarten, 1896)
• Okronane sanje. Nove pesmi (Traumgekrönt. Neue Gedichte, 1896)
• Advent, 1897
• Meni v čast (Mir zur Feier, 1897/98)
• Auguste Rodin, 1903 (slo. 2006)
• Zgodbe o ljubem Bogu (Geschichten vom lieben Gott, 1904; slo.2005)
• Časoslov (Das Stunden-Buch, 1905; slo.2008)
• Nove pesmi (Neuen Gedichte, 1907)
• Novih pesmi drugačen del (Der neuen Gedichte anderer Teil, 1908),
• Rekvijem Pesmi Requiem-Gedichte (1909)
• Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja (Die Aufzeichnungen des Malte Laurids Brigge, 1910; slo.2006)
• Marijino življenje (Das Marien-Leben, 1912; slo.2006)
• Pesem o Ijubezni in smrti korneta Krištofa Rilkeja (Die Weise von Liebe und Tod des Cornets Christoph Rilke, 1912; slo.1960)
• Devinske Elegije (Duineser Elegien, slo. 1922)
• Soneti na Orfeja (Sonette an Orpheus, slo. 1923)
• Pisma mlademu pesniku / Pisma mladi ženski (Briefe an einen jungen Dichter / Briefe an eine junge Frau, slo. 2006)

Pesem o morju

Capri. Piccola Marina.

Prastari dih od morja,
dih noči:
tebi ni mar nikogar;
kdor bedi,
naj gleda sam,
kako te preživi:
prastari dih od morja,
ki šumi
kakor za pradavnino
in vali
sam prostor na brežino …
Kako te čuti
figovec, brsteč
pod mesečino.
(Rainer Maria Rilke)

Poveličani Buda

Jedro jeder, sreda vseh sredin,
mandelj, ki v zorenje se zapre, –
ti, ki prostor zvezdnih globočin
polniš kakor sad: Pozdravljam te.
Čutiš, da te nič več ne teži;
tvoja skorja v večnosti počiva,
sok pod njo se zbira in kipi.
In od zunaj vanj se žar preliva,
ker na vrhu polna in žareča
tvoja silna sonca se vrte.
V tebi pa so že stvari spočete,
ki vsa sonca prežive.
(R. M. Rilke)

Bralni večeri

Četrtek, 26.03.2015 ob 19.00 –Gradišče Središče, v primeru slabega vremena v slaščičarni Pri Rupertu
Rainer Maria Rilke – poezija

Četrtek, 30.04.2015 ob 19.00 – Stras, Središče, v primeru slabega vremena v slaščičarni Pri Rupertu
Johann Wolfgang von Goethe, Faust – drama

Četrtek, 25.06.2015 ob 20.00 – Stras Središče, v primeru slabega vremena v slaščičarni Pri Rupertu
Bertolcht Brecht, Za nami rojenim – poezija

Četrtek, 16.07.2015 ob 20.00 – za mlade –Gradišče Središče, v primeru slabega vremena v slaščičarni Pri Rupertu
= delavnice, pravljice

Literarni večeri

MAJ
Božidar Radoš, Jutrišnji svet Stefana Zweiga

OKTOBER
skrivnost zaenkrat 🙂

Večer prleške poezije in vina 2015 – SEPTEMBER

pristopna izjava

Mira Mihelič (tudi Mira Puc)

Slovenska pisateljica in prevajalka.

Mira Mihelič se je rodila 14. julija 1912 v Splitu. Umrla je 4. septembra leta 1985 v Ljubljani.
Rodila se je v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu ter mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama operna pevka, ki se je na moževo željo odpovedala karieri. Ko je bila Mira stara dve leti, se je družina iz Splita preselila v Zagreb. Ko sta se starša ločila, jo je oče najprej poslal v Ljubljano k teti, nato pa k starim staršem v Trbovlje. Do takrat ni znala govoriti slovensko. Po končani mali maturi so jo poslali v Švico, kjer se je naučila govoriti in pisati francoskega, nemškega in angleškega jezika. Izpite za štiri leta gimnazije je opravila v enem letu po vrnitvi v Slovenijo. Maturirala je na gimnaziji Poljane, nato je študirala pravo, a študija ni dokončala. Zaradi sodelovanja z OF je bila med drugo svetovno vojno dvakrat zaprta.
Po letu 1945 je bila prevajalka in svobodna književnica. Med letoma 1963 in 1966 je bila predsednica Društva slovenskih pisateljev, med letoma 1966 in 1975 predsednica slovenskega centra PEN. Imenovali so jo za dosmrtno podpredsednico mednarodnega PEN-a (1973–1985).
Leta 1965 je prejela Župančičevo nagrado. Prešernovo nagrado je prejela dvakrat: leta 1950 za dramo Ogenj in pepel (1949) ter leta 1983 za življenjsko delo.

Delo
Njene prve objave – feljtoni z romantičnimi motivi iz meščanskega okolja – so izšle leta 1940 v Jutru, Prosveti in Glasu naroda. Sledile so objave v: Obzorniku, Naši sodobnosti, Naših razgledih, Sodobnosti idr.
Napisala je 17 romanov in drugih proznih del za odrasle. Na začetku je objavljala s priimkom Puc. Prva romana Obraz v zrcalu (1941) in Tiha voda (1942) sta kombinacija socialnorealističnih in naturalističnih družinskih romanov in psevdoromantičnega ženskega romana. Bila je kronistka slovenske meščanske družbe med vojno in po njej. Leta 1959 je napisala roman April v obliki dnevniškega zapisa mlade gospe iz ugledne družine. V delih je prisotna avtoričina življenjska zgodba. To, da jo je zapustila mama in se v zameno za nakit odpovedala stikom s hčerko, in da jo je oče dal naprej v oskrbo in ga je zato videla le dvakrat letno, je ostala njena nezaceljena rana…
Osrednja literarna oseba v njenih romanih je ženska, ki se ne more sprijazniti s tradicionalnimi vlogami žensk v družbi. Je spodbujevalka erotičnih in političnih zapletov ter nosilka romantične avanture. Značilni so motivi nesoglasij med zakonskimi pari, med mamami in hčerami, naraščujoče tujstvo med njimi. Najbolj izrazit je lik matere, ki jo predstavi kot egoistično, izumetničeno salonsko damo.
Po letu 1960 so opazni zasnutki notranjega monologa in poskusi moderniziranja pripovedne tehnike. Trilogija Plamen ali dim (1973) je sestavljena iz sklopov romanov Mladi mesec (1962), Dolga noč stare gospe, Hiša večera (1959), Ogenj in pepel (1971), Mavrica nad mestom (1964), Stolpnica osamelih žensk (1969). Gre za poskus kronike meščanske družine po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy). Proti koncu ustvarjanja je napisala zgodovinska romana Tujec v Emoni (1978) in Cesta dveh cesarjev (1981), prvi se navezuje na rimsko Emona, drugi na Ljubljanski kongres 1821. Spominska pripoved Ure mojih dni (1985) ostaja vse do danes ena redkih avtobiografij slovenske pisateljice pri nas.

Prevedla je več kot 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine. Prevajala je avtorje, kot so: Ernest Hemingway, William Makepeace Thackeray, Daniel Defoe, Walter Scott, Herman Melville, Jean-Paul Sartre, Tennessee Williams, Oscar Wilde, Henry Fielding idr. Njeno prevajalsko delo je bilo nagrajeno z najvišjimi priznanji, dobila je Sovretovo nagrado za prevode Charlesa Dickensa Pickwickovci, Williama Faulknerja Svetloba v avgustu in Toma Wolfa Ozri se proti domu, angel leta 1963.

Napisala je sedem dram, potem se je dramatiki odpovedala. Delo Svet brez sovraštva (1945) predstavlja življenje jetnic med vojno, tridejanka Ogenj in pepel (1949) moralni razkroj slovenske meščanske družbe, drama Operacija (1950) ima podobno tematiko, prestavljeno v okolje zdravnikov, Zlati oktober (1954) je komedija o sodobnih malomeščanih. Napisala je komedije Veverica ne more umreti (1961), Ura naših dni (1965) in Dan žena (1969), ki pa niso bile natisnjene, le uprizorjene.
Pisala je tudi otroško in mladinsko leposlovje. Bila je med prvimi pisci, ki so v petdesetih letih obudili pravljično fantastično mladinsko prozo, in tistimi, ki so dogajalni prostor iz podeželskega sveta premaknili v urbano okolje. Njena prva knjiga za otroke je bila Štirje letni časi (1956), glavni literarni lik Puhek se začne pojavljati v slikaniških izdajah: Peter iz telefona (1963), Puhek v Benetkah (1965) idr. Leta 1965 je napisala povest Pridi, mili moj Ariel. Vsem delom je skupna izrazita avtobiografska tematika.

Zofka Kveder (poročena Jelovšek in Demetrović)

Pisateljica in publicistka.

Zofka Kveder se je rodila 22. aprila leta 1878 v Ljubljani, umrla je 21. novembra leta 1926 v Zagrebu.
Leta 1884 je Kvedrova začela obiskovati ljudsko šolo na Blokah. Šolanje je nadaljevala v Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, končala pa ga je z dobrim uspehom leta 1893 v uršulinski šoli v Ljubljani. Decembra 1896 je dobila prvo službo pisarke v Kočevju. Tu si je pričela dopisovati z Vladimirjem Jelovškom, hrvaškim modernističnim pesnikom in kasneje zdravnikom, ki je čez nekaj let postal njen mož. V Ljubljani se je pričelo tudi njeno literarno ustvarjanje. Leta 1899 se je preselila v Trst. Tu je pričela prijateljevati s Franom Klemenčičem in Etbinom Kristanom, poleg tega pa si je dopisovala s švicarskim pisateljem B. Marquardtom, zaradi česar je konec avgusta 1899 odpotovala v Švico. Oktobra istega leta se je vpisala na univerzo v Bernu. Februarja 1900 se je preselila v Prago, kjer je začela korespondenco z Ivanom Cankarjem. Kvedrova je v pismih pisala, da je bilo prvo leto v Pragi srečno. Z Jelovškom sta dobila hči Vladošo, partnerski nesporazumi niso bili prepogosti in pisanje ji je dobro uspevalo. Težave so se začele, ko je odkrila, da ji Jelovšek ni zvest. Razmišljala je, da bi se razšla, vendar jo je prepričal, da ostane z njim. Avgusta 1903 sta se civilno poročila na praškem magistratu. Na enem izmed potovanj v Zagreb (1905) se je Kvedrova zaljubila v Krasa in postala njegova ljubica. Na prošnje Jelovška se je zopet vrnila v Prago in padla v depresijo. Maja 1906 se je cela družina preselila v Zagreb. Kljub temu da sta se z Jelovškom odtujila, je še drugič zanosila. Aprila 1907 se jima je rodila hči Maša, čez 4 leta pa še hči Mira. Leta 1912 se je preselila k Juraju Demeteroviću v Zagreb, s katerim se je že nekaj časa sestajala. V tem obdobju je zopet več objavljala. Zaradi protivladnega delovanja so Demetrovića leta 1914 zaprli. Ta čas je Kvedrova splavila že tretjega otroka, pred tem dveh ni donosila s prvim možem. Vojna se je kazala tudi v finančni stiski.

Februarja 1919 je v Pragi, kjer je študirala, umrla hči Vladoša, kar je Zofko Kveder zelo prizadelo. O Vladoši je začela pisati knjigo, vendar jo je kasneje zažgala. Naslednja leta je bolehala za različnimi boleznimi, prizadel jo je tudi odnos hrvaških literarnih kritikov, ki so se bolj kot z njenimi leposlovnimi deli ukvarjali z njeno fizično podobo in feministično aktivnostjo. Poleg vsega pa se je še Demeterovič, ki je po vojni postal eden izmed najpomembnejših hrvaških politikov, odločil, da ženo zapusti. Zofka Kveder njegove odločitve ni mogla sprejeti, zato je še tretjič poskušala narediti samomor z uspavali. Pravočasno so jo rešili, vendar si po tem ni več opomogla. 21. novembra 1926 je Zofka Kveder umrla. Za vzrok smrti je bila v uradni izjavi navedena srčna kap, vendar obstajajo teorije, da je naredila samomor. Pokopali so jo 23. novembra na Mirogoju v Zagrebu.

Literarno ustvarjanje
Zofka Kveder je ena izmed prvih slovenskih pisateljic (pred njo so ustvarjale Pavlina Pajk, Luiza Pesjak, Fany Hausman, Josipina Turnograjska, Marica Nadišek Bartol) in prva pisateljica uvrščena, v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Njena prva črtica (Kapčev stric) je bila objavljena v reviji Slovenka leta 1898, ki je bila tedaj še priloga Edinosti. Kratko prozo z žensko, kmečko, mestno, izseljensko tematiko in tematiko balkanskih vojn je objavljala v Slovenskemu narodu, Edinosti ter Domu in svetu in mnogih drugih časnikih – vsega 135 besedil. Njene prve pesmi in črtice so bile po večini dobro sprejete. Anton Aškerc ji je v Ljubljanskem zvonu sporočil, da si od nje v prihodnosti obeta dobre tekste, če bo še malo izboljšala tehniko. Kljub pohvalam je Kvedrova pesništvo kasneje povsem opustila in se pri literarnem ustvarjanju posvetila le prozi in dramatiki. Leta 1900 je v Pragi izdala zbirko črtic Misterij žene. Odtlej se je preživljala le s pisateljevanjem in urednikovanjem. Pisala je tudi v nemškem in hrvaškem jeziku ter sodelovala pri številnih nemških, čeških in hrvaških časnikih. Njen prvi roman nosi naslov Njeno življenje, izdala ga je v samostojni založbi leta 1914. To je tudi zadnje delo, ki ga je napisala v slovenščini. Kvedrova je izdala še roman Hanka (1938), ki je napisan v hrvaščini, in zbirke črtic Odsevi (1902), Iz naših krajev (1905) in Iskre (1905). Izdala je tudi zbirko enodejank z naslovom Ljubezen (1901) in drami Arditi na otoku Krku ter Amerikanci (1908). Po njeni smrti je bilo izdanih več zbirk objavljenih in še neobjavljenih črtic: Vladka in Mitka (1927), Vladka, Mitka in Mirica (1928), Veliki in mali ljudje, roman Nada in Moje deklice (1996).
Posvečala se je temam, ki se dotikajo ženskih vprašanj. Ženska je večinoma tudi glavna junakinja njenih del, največkrat nastopa kot mati . V številnih besedilih se avtorica posveča motivoma nosečnosti in rojevanja (Njeno življenje, Hanka, Misterij žene). Oboje je lahko predstavljeno tudi kot nekaj obremenjujočega. Tako na primer v romanu Njeno življenje porod za žensko predstavlja le trpljenje, rojstvo pa ni nobena odrešitev. Nekajkrat opozori tudi na problematiko umrljivosti pri porodu (romana Nada, Misterij žene) in smrti otrok (Njeno življenje, novela Tinka in Na kliniki). Zanimivo je, da liki mater v delih Zofke Kveder materinstva ne dojemajo vedno kot nekaj pozitivnega. Otroci jim v nekaterih delih predstavljajo stres, skrb, nezmožnost samostojnosti … (enodejanka Tuje oči in drami Amerikanci in Pravica do življenja). Mati mora trpeti in se odrekati svojim željam, kar pa ji ni težko narediti, da bo le otrok srečen (črtica Slikar Novak). Hkrati pa prikazuje tudi podobo hudobne matere, ki je egoistična in od sinov izsiljuje duhovniški poklic, hčere pa sili v poročanje s starimi ženini. V svojih delih omenja tudi problematiko detomora (črtici Na kliniki in Zločin) Tem podobam pa nasproti postavlja tudi ljubeče matere (Njeno življenje). Posebno pozornost avtorica v svojih delih namenja tudi odnosu med materjo in hčerjo (Hanka, Njeno življenje, Nada).

V romanu Hanka Kvedrova piše o potrebi žensk po družbenem udejstvovanju. Glavna junakinja si želi pomagati bolnim ljudem, starejšim ali sirotam, vendar njen mož tega ne razume in jo sili, da ostane doma. Veliko avtoričinih ženskih likov hrepeni po ljubezenski sreči, ki se nikoli ne izpolni (novela Gabrijela, roman Njeno življenje). Zaradi vseh stisk ženske v pisateljičinih delih pogosto zblaznijo. Pisateljica je v svojih delih govorila tudi o odnosu žensk do lastnega telesa in do spolnosti (Misterij žene). Njeni liki se tega sramujejo, česar pa ne moremo reči za Kvedrovo, ki v pismih prijateljicam nekajkrat piše o užitkih, ki ji jih prinaša spolnost. Omenja še problematiko prostitucije in posilstev (Nada), zakona brez ljubezni (Misterij žene), prezgodnje poroke (Pri zdravniku, Vera, Iz mirnega kraja) in zakona iz materialne koristi (Star papir, Jaz sem bogata). Prevedla je več čeških in hrvaških dram za slovenski oder, poleg tega pa je tudi slovenske tekste prevajala v nemščino.

Urednikovanje
Pri enaindvajsetih letih je v Trstu prevzela urejanje revij Edinost (časnik). Deset let (1904 – 1914) je urejela revijo Domači prijatelj, ki je izhajala v Pragi. Tu so objavljali Ivan Cankar, Vida Jeraj, Anton Aškerc, Etbin Kristan. Domači prijatelj je kot literarno-reklamno revijo izdajal lastnik tovarne žitne kave in drugih prehrambenih izdelkov, František Vydra. Časopisa ni bilo mogoče kupiti niti se nanj naročiti, brezplačno so ga dobili samo naročniki Vydrove žitne kave. Revijo je Kvedrova urejala vsa leta izhajanja. Leta 1906 prične urejati tudi hrvaško različico, ki so jo poimenovali Sijelo. V Zagrebu se je zaposlila v uredništvu dnevnika Agramer Tagblatt in urejala žensko prilogo Frauenzeitung, zanjo je napisala mnogo člankov in črtic. Od leta 1917 do 1920 je izdajala mesečnik Ženski svet, ki ga je leta 1918 preimenovala v Jugoslovansko ženo. Leta 1921 je izdala in uredila Almanah jugoslovanskih žena.

Žensko vprašanje
Prve članke na temo položaja žensk v družbi je pričela objavljati v reviji Slovenka (časnik), kasneje pa še v Slovenskem narodu, Edinosti in v Jugoslovanski ženi. Tu je pogosto objavljala članke (Za naše žene, ki se same skrbe za eksistenco, Naš hiperidealizem, Kaj hočemo, Žena v družini in družbi, O današnji ženi … ) s tematiko o pravicah ženske do dela, volitev in izobrazbe. Zavzemala se za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko. Poudarjala je, da emancipirane ženske niso sovražnice moških in naj jih le-ti ne bojijo. Želela je dokazati, da je emancipirana ženska lahko tudi soproga in mati. Tudi v svojih leposlovnih delih pogosto prikazuje ovire (npr. nezaželena nosečnost, dojenje, neplodnost), ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. O emancipaciji pa ni le pisala, tudi živela je tako. Kljub poroki dolgo ni želela živeti pri Jelovšku, poleg tega niti od Jelovška niti od Demetrovića nikdar ni želela prejemati denarja.

Pripovedna proza
Na kmetih (Edinost 1899), Misterij žene (1900) − zbirka črtic, Odsevi (1902) – novele, Iz naših krajev (1903) – novele, Iskre (1905) – črtice, Njeno življenje (1914 in 1918) – roman, Vladka in Mitka (1927), Vladka, Mitka in Mirica (1928), Hanka (1938) – roman, Veliki in mali ljudje (1960), Odsevi (1970).

Dramska dela
Ljubezen (1901), Amerikanci (1908), Arditi na otoku Krku (1922).

Ada Škerl

Pesnica in pisateljica.

Ada Škerl se je rodila 3. aprila 1924, v Ljubljani. Kot gimnazijka se je pridružila osvobodilni fronti. Po vojni se je vpisala na študij slavistike na Filozofski fakulteti, kjer je diplomirala. Študirala je tudi na igralski akademiji.
Osebno izpovedne pesmi je začela pisati že med drugo svetovno vojno. Po vojni je izgubila uredniško službo pri Mladinski knjigi in zaman iskala profesorsko delo v Ljubljani. Umaknila se je iz javnega življenja in čez čas vendarle dobila službo profesorice v Škofji Loki. Po treh letih je dala odpoved in nato kar triindvajset let opravljala delo lektorice na ljubljanskem radiu. Svoja zadnja leta je preživela v Mariboru. Umrla je v 85. letu starosti, 29. maja leta 2009 v Ljubljani.

Delo
Ada Škerl je znana predvsem kot pesnica za odrasle: Senca v srcu (1949), Obledeli pasteli (1965), Temna tišina (1992), napisala pa je tudi nekaj del za otroke in mladino: Zgodba o morskem konjičku (1953), Voščila (1962), Nevsakdanje potovanje (1973).
Njena Senca v srcu je bila prva prava zbirka intimistične poezije po drugi vojni pri nas. Literarna zgodovina pesnici vse bolj priznava pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.