Karolina Kolmanič, roj.Hari– pisateljica in učiteljica
Karolina Kolmanič se je rodila 29. septembra leta 1930 v Lomanošah.
Osnovno šolo je obiskovala v Gornji Radgoni, nato se je vpisala na učiteljišče v Mariboru in kasneje na Pedagoško akademijo v Ljubljani, kjer je diplomirala iz nemščine in slovenščine (1964).
Po končanem študiju je poučevala kot predmetna učiteljica na osnovni šoli v Kuzmi, Gederovcih in Murski Soboti, kjer živi še danes.
Karolina piše črtice, novele in romane iz šolskega življenja in življenja ekonomskih emigrantov. Za mladinsko literaturo je prejela številne nagrade.
Objavlja v raznih revijah – Naša žena, Dialogi, Vzajemnost, Šolski razgledi, Prosvetni delavec, Vestnik, Galeb, Kekec; veliko pa objavlja tudi v nemškem tisku. Karolina je članica Društva slovenskih pisateljev. Uvrščena je v tuje antologije, prevaja iz nemškega jezika, poskrbela pa je tudi za to, da slovenska dela berejo tudi otroci v Porabju na Madžarskem, nekatere njene pesmi so celo uglasbene.
Karolina je v osrednjem odboru Bralne značke in je tudi članica nemških literarnih društev PlesseBovaden – Göttingen in Paul Ernst v Würzburgu.
Kratka proza:Sonce ne išče samotne poti(1968),Srebrno kolo(1990), Klanec viničarske Ane (1992), Sonce ne išče samotne poti(1992),Razcvet sončnice(1997), Njena razpotja(2004); povestSrečno srebrna ptica (1972), mladinska povestSanje o zlatih gumbih(1983).
Romani: Marta, hčerka vetra (1975),Sence na belih listih(1980),Tvoja sklenjena podoba(1986), Sadovi ranih cvetov(1988), Vračam vam soproga (1993),Pozno poletje(1994),Lotosov cvet(1999),Ni sonca brez senc(2000), Zarja upanja(2003),Alba(2005), Čakam te, Dolores(2005), Pesem odljubljenih(2007).
Dramatika:Povejmo in se nasmejmo, zbirka dramskih besedil (2003).
Alba(2005)
Delo prikaže tri generacije družine Končnikovih. Hčerka Tina odide na izlet in se speča s
Tomažem inMariom. Zanosi, vendar se šele na koncu izkaže, ko je deklica bolna (odpovejo
ji ledvice), da je Albin očeTomaž. Deklica Alba živi pri starih starših in teti v
vzhodnoštajerski vasici, mati Tina pa nadaljuje z izobraževanjem in delom v Švici. Hčerka je
navezana na vas in se noče pridružiti materi v tujini.
Karolinapokaže gostoljubnost: ‘Pogrnjena miza pod brajdo je pričakala potnike. Poleg domače tunke in zelenjave je stal še vrč domačega vina.’
Predstavi življenje delavca ob zaprtju tovarne: ‘Zima je prinesla kar nekaj neljubih sprememb. Nekatere tovarne in večja podjetja so bodisi zapirali bodisi zdesetkali delavce. Tisti, ki so imeli doma kmetijo, so se držali doma in predvidevali, kako se bodo spomladi zopet spoprijeli s poljem. Za čiste proletarce je postajal položaj težji. Iskali so si priložnostne zaslužke, prodajali po domovih in se znašli, dokler se njihov status ni uredil s socialno pomočjo za brezposelne. Ker so kraji ob meji, so si nekateri našli tam čez Muro začasno zaposlitev.’
Pokaže odnos griča do izobraženega človeka, do kreativnosti: ‘Neizrečena, le rahlo nakazana ostaja le Tinina ugotovitev, da grič ni njena prihodnost. Tam je njena hči, dom in tam so idilične počitnice. Kruha ne ponuja mladim kreativnim ljudem, polnih drznih izzivov.’
Pokaže odnos do moškega: ‘Moški morajo stati trdno na tleh, je veljalo o kmetih od nekdaj.’
Karolina pa zapiše tudi vrstice o prestopu iz podružnične šole v osemletko: ‘Manj stresno kot materino slovo je bil prvi šolski dan na mestni osemletki, kamor se prešolajo učenci iz podružnične šole. Šolski avtobus pobere šolarje od petega do osmega razreda. Ker se vsi poznajo, ni nobenih ovir za prerivanje, smeh in zganjanje raznih drznih norčij. Osemletka, velikanska zgradba na vzpetini s prostorno telovadnico, prvi hip novince le osupne. Albina četvorka iz domačega hrasta ostane nerazdružljiva. Tudi v razredu ostanejo skupaj. Nekaj plahe zadržanosti ostane le za prve dni.’
Nakaže prestop iz tradicionalnega pri obleki neveste: ‘Rdeče ali vijolično ali karkoli, belo z vencem pa ne! To je bilo namenjeno samo nedolžnim nevestam. Babica mi je rekla, da ob čisti nevesti lebdijo angeli, nečisto pa spremlja lucifer k poroki … Oblečena sem bila v kostim peščene barve, kar vidiš na poročni fotografiji. Tudi venca si nisem zaslužila, je rekla babica, ker je sumila, da tvoj oče ni hotel kupiti »mačke v vreči«. Gostija je bila še najbolj podobna vaški veselici.’
Opiše božič in idiličen božični večer na kmetih ter staro leto: ‘Božični večer na kmetih je še vedno čaroben. Tradicija se nikdar ne okruši. Grič je ves pobeljen. Poti so zmrzle in drseče, mraz reže v prste. Vendar je ni sile, ki bi zadržala ljudi, da se ne bi odpravili v oddaljeno cerkev k polnočnici. Iz daljave vabi zvon in pot je treba prehoditi peš, avtomobili ždijo v garažah … Na staro leto zopet oživijo kmečke peči, izdihavajo toploto in grejejo velike sobe, iz njih pa se širi vonj po potici, gibanici in zajetni pečenki. Ob takem dnevu je vsak dobrodošel. Gospodinje so odprtih rok, gospodarji cingljajo s kozarci žganja ali vina, po želji gosta.’
Karolina pa zapiše spremenjene navade ob smrti: ‘Jakob je ležal v mrtvašnici farnega pokopališča. Torej nič več doma, kot je bilo nekoč, ko so se hodili sosedje poslavljat, bedeli vso noč, včasih tudi kvartali zraven. Ženske so molile za dušo, pripravili so tudi domačo hrano. Čas je načel te ustaljene navade. Domači so se jim s težkim srcem odrekali in svojca dali odpeljati tja, kakor je zakon določal.’