Robert Titan Felix, pisatelj, pesnik, publicist in urednik.

Robert Titan Felix se je rodil leta 1972. Diplomiral je iz slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Je urednik za literaturo pri reviji Dialogi in prevajalec. Je tudi mentor literarne delavnice pri soboškem MIKK.

Prozna dela: Sekstant (2002), Kri na dlaneh (2004), Sanja in samostan (2005), Pontifikat: prilika o sestopu (2008), Grimolda (2008).

Pesniške zbirke: Pesem o dotiku: pesniški listi (1993), Magnifikat (1994), Benedictus: psalmi (1997), Knjiga o razbitem času (2001), Pekel spomladi (2003).

Trikrat je bil nominiran za nagrado kresnik za najboljši roman v preteklem letu. Piše tudi kritike, eseje in publicistična besedila, doslej objavljal v Večeru, Slovencu, Delu, Razgledih, Dialogih, Literaturi, reviji Otrok in knjiga itn.

Kri na dlaneh

Protagonist kratkega romana Kri na dlaneh je mlad, nekaj čez dvajset let star glasbenik Simon, ki se ne more sprijazniti s svetom takim, kot je, oziroma si v njem ne more najti svojega mesta. Prepričan, da je pred njim vélika usoda, in odločen, da se je bo prej ko slej tudi polastil, si v sebi namišlja možne scenarije svetovnega glasbenega uspeha, pozablja pa, da se s tem samo odmika realnemu svetu.

Njegov odnos do sveta je pravzaprav »odlašanje« trenutka, ko se bo k tej svoji veliki usodi naposled tudi napotil.

Dokončno se zlomi ob srečanju z mlado narkomanko Gogo, ki z umikanjem v svet omame ne beži samo pred svetom kot takim, ampak predvsem pred mladostno travmo. Nenavadna naključja ju spravijo v situacijo, ko ne v notranji razklanosti ne v domačem svetu ne moreta več obstati, zaradi česar zasnujeta ekscentričen načrt, s pomočjo katerega se bosta enkrat za vselej odrešila. Ta vélika akcija pa seveda lahko vodi samo še v dokončen osebnostni in bivanjski polom.

Gre za roman o odlašanju. V ospredju je Simon, star nekaj čez dvajset let, ki se v prostem času ukvarja z glasbo. Začetek romana je postavljen v čas poletnih počitnic, dogajalni prostor pa je povzet po Murski Soboti, a to ni realna Sobota, ampak tista, doživljana v avtorjevem duhu. Simon doživlja tipične težave današnjih mladostnikov, ki se jih ne more nikoli rešiti. Paralelno se odvija tudi zgodba Goge, ki se za denar poda v svet prostitucije, da lahko financira svojo odvisnost od heroina. Dogajanje je razdeljeno v osem poglavij, avtor pa na začetku skoraj celo stran nameni opravičilu, da nobena ‘faca s scene’ ni povzeta po resničnem modelu.

style=”display:inline-block;width:320px;height:50px”
data-ad-client=”ca-pub-6467280511501066″
data-ad-slot=”9926109275″>

Bogdan Novak, pisatelj in časnikar.

Bogdan Novak se je rodil 4. aprila 1944. Prva tri leta je preživel vMurski Soboti nato pa so se z družino preselili v Ljubljano. Po osnovni šoli je obiskoval bežigrajsko gimnazijo. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo, a je študij po treh letih opustil. Zaposlil se je kot knjižničar v Ljudski knjižnici Bežigrad(danes se imenuje Knjižnica Bežigrad), zatem (1972) pa pričel opravljati poklic novinarja.

Od leta 1972 pa do leta 1974je bil redaktor v centralni redakciji Dnevnika, nato pet let Delov dopisnik iz Sarajeva, med letom 1979 in 1980 namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa, 1980 urednik centralne redakcije Dela, ob koncu poklicne kariere pa je bil tri leta odgovorni urednik in sedem let član uredništva Pavlihe. Ko je prevzel vlogo urednika v Pavlihi, je bil močno kritiziran zaradi njegovega političnega nasprotovanja; takrat so svetovni mediji objavili čez 500 člankov o tem.

Leta 1972 je obiskal Srednjeafriško republiko, kjer je bil kot novinar gost Slovenijalesa. Tam je spoznal pigmejce in spomine nanje strnil v enem izmed svojih številnih del (Temno srce). Od leta 1991 in tja do upokojitve leta 2005 je Novak deloval kot samostojni književnik.

Bibliografija Bogdana Novaka obsega čez 80 samostojnih knjig za otroke, mladino in odrasle ter preko 5000 enot (članki o njem, prevodi, drobna dela, časopisni članki itd.).

Piše pravljice, otroške in mladinske povesti, humorno, satirično in zgodovinsko prozo, romane.  Njegove zgodbe so šaljive, napete, polne zapletov in pustolovščin. Navdihuje ga predvsem želja po fabuliranju, sporočilo pa je po navadi v drugem planu. Vsa dela je časovno umestil v preteklost in sedanjost – s prihodnostjo se zaenkrat še ni ukvarjal.

Bibliografija Bogdana Novaka obsega čez 80 samostojnih knjig za otroke, mladino in odrasle ter preko 5000 enot (članki o njem, prevodi, drobna dela, časopisni članki itd.).

Mladi ga prepoznajo po mladinski seriji desetih knjig Zvesti prijatelji, po kateri je bil posnet tudi istoimenski film. V njegovih delih za mladostnike sta glavna junaka skoraj vedno fant in dekle ali pa skupina odraščajočih najstnikov.

Za izkušenejše bralce je napisal družinski roman (sago) z naslovom Lipa zelenela je. V dvanajstih knjigah te »epske serije« je skozi oči dveh prekmurskih družin družin (Godinovih in Kolarjevih) prikazal zgodovino Slovencev  v zadnjih 120 letih.

Pasja grofica : Napoleonova resnična ljubezen je zgodovinski roman (2006) – Pripoveduje o Idrijčanki Emiliji Kraus, ki na Dunaju spozna Napoleona in se vanj brezpogojno zaljubi.

Idrijčanka Emilija Cecilija Eva Kraus, po mami Slovenka in po očetu Nemka, je očarljiva ženska, ki jo poleg žareče lepote odlikujejo tudi čudovite lastnosti. Potrpežljivost, hrabrost, upornost in oster jezik, ki ne pozna laži še manj pa strahu, ji pomagajo pri uresničitvi njenih najintimnejših želja. Že kot otrok je sanjala o princu na belem konju, to pa ni bil nihče drug kot največja evropska osebnost tistega časa, Napoleon Bonaparte. Še predno ga je uspela osebno spoznati, si je sama pri sebi obljubila, da bo njegova prijateljica, ki ga bo spremljala vse do smrti.

Emilijino življenje je bilo vse prej kot posejano z rožicami. V najstniških letih, ko ji je umrl oče, je okusila revščino in samo dno družbene lestvice v Idriji. V upanju, da bo njena hči imela lepše in polnejše življenje, jo je mama oddala v skrbništvo kraljevemu tajniku topovskega uradništva, Filipu Mainoniju. Gospod je na Dunaju pripadal družbeni smetani in svojo prelestno varovanko hitro vpeljal v lagodno življenje, kateremu ni manjkalo glamuroznih balov s pomembno družbo. Emilija je kmalu postala ena najbolj zaželjenih soplesalk in žensk na Dunaju.

Ko se je Napoleon kot zmagovalec prišel na Dunaj pogovarjati o pogojih predaje, se udeležil tudi plesa v Schönbrunnu in tako so se Emiliji uresničile sanje o njunem srečanju. Na sprejemu je bila oblečena v nenavadno črno obleko in ob rokovanju mu je zaupala, da je to dan žalovanja za njeno domovino in zanjo osebno, ker je zasegel njeno deželo. S drzno izjavo, s čudovitimi kodri in modrimi očmi ji je uspelo vzbuditi njegovo pozornost in ga s tem nemudoma osvojiti.

Samosvoj vladar, ki je kljub majhni rasti očaral kopico žensk, tako da so ga te ubogale na vsak migljaj, je kot veliki ženskar uspel tudi Emilijo prepričati v to, da postane njegova ljubica. Namestil jo je v svoj dvorec na obrobju Pariza, kar pa je Emilijo močno razočaralo in razžalostilo. Njenega Bonija, tako je namreč ljubkovalno klicala Napoleona, zaradi bojevanja za Združene države Evrope, ni bilo ob njej.

Njena ljubezen do Napoleona se razvije tako daleč, da se odloči, da bo držala svojo obljubo in mu stala ob strani ne glede na vse. Pobrila si je kodre in ga preoblečena v poročnika Emila Krausa spremljala v največjih bitkah. S tem so se ji izpolnila vsa njena pričakovanja in želje. Z njem je namreč preživljala vse srečne trenutke in tudi trenutke ob zatonu njegove slave.

Po porazu v mrzli Rusiji Napoleona pošljejo na Elbo. Kasneje je ponovno neuspešen v bitki pri Waterlooju, zato se preda Angležem, te pa ga odpeljejo na otok Svete Helene. Končati svoje življenje v bednih okoliščinah izgnanstva na majhnem otoku odmaknjenem od sveta, je bilo za generala, kot je bil Napoleon, skrajno poniževalno in prav zaradi tega se je Emiliji zasmili. Sklenila je, da se bo pritihotapila na otok in ga zastrupila z arzenikom.

Po atentatu se je preselila na posestvo v bližini Salzburga, kjer je ob bogatih spominih na svojo največjo ljubezen in brigadi psov ter mačk živela do svoje smrti.

Emilija Kravs je bila resnična oseba, rojena v Idriji. Po Napoleonovem naročilu je slavni slikar naslikal portret Emilije Cecilije Eve Kraus v podobi Venere. Slika je shranjena v mestnem muzeju v Idriji, grafiko pa hranijo tudi na Dunaju. Dogodki Napoleonovega osvajanja so resnični, zgodba pa je plod avtorjeve domišljije.

Monika Čuš, zgodovinarka, pesnica.

Monika Čuš se je rodila 18. avgusta leta 1984 – Ženik (Sveti Jurij ob Ščavnici).

Osnovno šolo je obiskovala v Sv. Juriju pri Ščavnici, gimnazijo v Ljutomeru, nato se je vpisala na študij zgodovine (Filozofska fakulteta Maribor).

Monika je najprej objavljala v glasilu Literarnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici Prlek piše, bila je tudi predsednica omenjenega društva.

Predstavitev pesniške zbirke – Bučanje valov

V pesmih prevladuje ljubezenska tematika, saj pojmuje ljubezen kot gonilno silo človeka. Pesmi so vezane na Prlekijo, na njen dom, pokaže nam svoj odnos do narave, do prvinskosti narave, utrip in življenje kmečkih ljudi. Opaziti je eksistencialne dileme ter kritični odziv na sprevrženost, grobost sveta.

Razpotje

Stojim na razpotju.
Nobena pot me ne vabi.
Izgnana sem bila iz
zavetja svoje sreče.

Stojim na konici življenja
in nemo zrem v svet.
Ljudem ne govorim,
ne bi razumeli …
(M. Čuš)

Lev Detela; pisatelj, pesnik, prevajalec, publicist, dramatik, kulturni poročevalec.

Lev Detela se je rodil 2. aprila leta 1939 v Mariboru.

Lev Detela je začel z obiskovanjem osnovne šole v Središču ob Dravi, vendar se je kmalu vpisal v šolo v Ljubljani, kjer je nadaljeval svoje šolanje. Končal je klasično gimnazijo in pričel s študijem slavistike na Filozofski fakulteti.

Leta 1960 je emigriral v Avstrijo, kjer je nadaljeval s študijem na Dunajski univerzi Od leta 1960 dela na Dunaju kot svoboden književnik in se posveča literarnem ustvarjanju in publicistiki.

Do leta 1991 njegova dela niso mogla izhajati v Sloveniji, izdajali pa so jih v Trstu, Celovcu, na Dunaju in v Buenos Airesu pri založbah slovenske manjšine in zdomcev.

Posebnost v Detelovem ustvarjanju je, da piše v dveh jezikih (bilingvizem).

Večinoma objavlja v zamejskih in zdomskih publikacijah in založbah, sodeluje pa tudi z nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi listi. S članki, eseji in prevodi informira nemške bralce o slovenski literaturi.

Pesniške zbirke: Sladkor in bič (1969), Metaelement (1970), Legende o vrvohodcih in mesečnikih (1973), Kaj je povedala noč – Was die Nacht erzählt – What Night Reveals (skupaj z Mileno Merlak; trijezično – nem., slo. ter ang., 1985), Testament des hohen Vogels (1985), Café noir (1989), Duh in telo (1993),  Starosvetni spevi (1999), Svetloba na škrlatni obali (2008), Zvezde, zanke (2008), Grške pesmi (2009), Verdichtungen: Nonsensverse & Experimente (2009), Ausgewählte Gedichte (2010), Nočni koncert s Trdoglavom in z Marjeto (2012), Svjetlost na grimiznoj obali (2012, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Svetloba na škrlatni obali), Zvijezde, zamke (2012, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Zvezde, zanke), Grćke pjesme (2013, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Grške pesmi), Noćni koncert s Tvrdoglavom i Marjetom (2013, hrvaški prevod slovenske pesniške zbirke Nočni  koncert s Trdoglavom in z Marjeto).

Proza: Blodnjak (1964), Atentat (1966), Izkušnje z nevihtami (1967), Kraljev kip (1970), Erfahrungen mit Gewittern (1973), Marijin mojster (1974), Duhovni ogenj naj večno gori (1975), Legenden um den Vater (1976), Die Königsstatue (1977), Imponiergebärden des Herrschens (1978), Gespräche unter den Fabrikschornsteinen (1986), Časomer življenja (1987), Dunajski valček za izgubljeno preteklost (1989), Stiska in sijaj slovenskega kneza (1989), Poslednja gora (1991), Hinter dem Feuerwald (1995), Jantarska zveza (1998), Die Verrücktheit der Wetterlage (1996), Emigrant (1999), Dincolo de Feuerwald (2000, romunski prevod nemške proze Hinter dem Feuerwald), Die Merkmale der Nase (izbrana nemška proza in lirika;  1970-2004; 2005), Tri zvezde (2008, dve knjigi, I. del, II. del), Dunaj na poštni znamki (2009) ter satirično utopičen roman Propad (2010), s katerim je podrezal v sedanjo krizno dogajanje v Sloveniji in po svetu.

Dramatika: Junaštva slamnatega Krpana (1965), Črni mož (1969), Der tausendjährige Krieg (1983).

Esejistika, študije: Povojni slovenski koroški pesniki in pisatelji (1977), Unfrisierte Gedanken eines zugereisten Betrachters (1998, z esejističnimi zapisi o sodobnih literarnih problemih ter povezavah med slovensko, hrvaško in srbsko literaturo in nemškim jezikovnim prostorom), Kocbekovo berilo – Kocbeks Lesebuch (1997, esejistični komentar o Kocbekovem literarnem doprinosu, s prevodi njegovih del), Literatur und Engagement – Edvard Kocbek (2004, skupaj s Petrom Kerschejem, esej o Kocbekovem literarnem delu, s prevodi njegove lirike, proze in esejistike) ter Zapleti v vijugah časa (2013, podnaslov: Moja soočanja z Edvardom Kocbekom in najboljšimi imeni literature ob izzivih za nujni duhovni preobrat sredi vsesplošne krize vrednot).

Lev Detela je do danes objavil 5o različnih leposlovnih knjig: romane, pripovedi, zbirke poezije in krajše proze, eseje in drame. Avstrijski zvezni predsednik je v letu 2010 podelil na Dunaju živečemu dvojezičnemu pisatelju za zasluge na literarnem in kulturnem področju in za dolgoletno povezovalno in posredniško delovanje med Avstrijo in Slovenijo častni naziv profesor.

Zapleti v vijugah časa (2013, podnaslov: Moja soočanja z Edvardom Kocbekom in najboljšimi imeni literature ob izzivih za nujni duhovni preobrat sredi vsesplošne krize vrednot) –

Pričujoča knjiga Zapleti v vijugah časa je zbirka esejev kot panoramski pregled poglavitnih tem in problemov, ki so v desetletjih od polovice prejšnjega stoletja izzivali Detelovo kreativno-etično senzibilnost (gre seveda za njegovo v slovenščini pisano esejistiko, v glavnem posvečeno »slovenski problematiki«). Časovno zajetje te »kritične fenomenologije« pod labirintno asociativnim naslovom, ki nakazuje tudi stik s proznim prvencem Blodnjak, (1964), sega od druge svetovne vojne in njenih bratomorno-udbaških posledic do neposredne aktualnosti sredi današnje t. i. globalne krize. V razmeroma obsežnem podnaslovu so z izčrpnostjo diskurzivnega povzetka navedene ključne vsebinske določnice v obliki naslednjih, tukaj modificiranih sintagem: Edvard Kocbek … nujni duhovni preobrat … vsesplošna kriza vrednot … Ob formalni in tematski širini te esejistike, ki se z živo tekočo besedo in z nepodkupljivo ostrino dotika vseh najbolj žgočih ran slovenstva kot etnoidentitete, se »mimogrede« ponuja znano vprašanje o razmerju med poezijo in esejem v okviru iste avtorske pisave…
– Ivo Antič