Drago Jančar – Severni sij (1984)
Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja. V visoki družbi, kjer je s svojo nenavadno pojavnostjo skorajda eksot, se Erdman zaljubi v ženo svojega novega znanca in se z njo zaplete v skrivno razmerje. Ko pa minevajo dnevi, ko je upanje na kolegov prihod vse šibkejše in začne zmanjkovati denarja, Erdman sam začne drseti proti mlaki najnižjih slojev, revščine, alkoholizma in brezumja. Srhljiva rdeča svetloba, ki obžari zimsko mestno obzorje, je veličasten, grozeč simbol norosti, v katero se sprevrača bivanjska klima Evrope in posameznika v njej. Roman se izteče s presenetljivim obratom, ki bralca opomni, kako krhko je človeško življenje in kako pomembno lahko nanj vplivajo na videz povsem naključni dogodki in povezave.
Po branju Severnega sija Maribor za bralca ni več samo veliko mesto. Lent ni več le romantično obrežje z ljubkimi lokali, temveč dobi temačno, »dickensovsko« ozadje. Trgi in ulice nosijo v svojem spominu krvave packe, revne večstanovanjske hiše so polne odmevov neskončno malomeščanskih predsodkov, renčečih zvokov človeškega krdela. Kje je Abesinija? Kje je pot na prelepo Pohorje, ki je zavila v blaznost? Drago Jančar vam s svojim umerjenim slogom v bralsko sodoživetje postavlja zidak za zidakom, okno za oknom, dokler s svojo mojstrsko pripovedno prakso ne doseže, da ne le (u)vidite, temveč tudi vstopite v veličastno stavbo, ki jo je zgradil.
odlomek
Množica je zdaj v tišini opazovala silni nebeški pojav, pregibanje snovi, in potihnili so glasovi, ki so ugibali imena krajev, kjer bi moglo goreti. Bili so obrazi, ki niso mogli skriti groze. Videl sem žensko, ki ni mogla prenesti znamenja na nebu in je med jokom stekla v hišo. Videl sem ljudi, ki so molili, in druge, ki so molčali v svoji tesnobi. Videl sem med njimi razlagalce in šaljivce. Hodili so od skupine do skupine in nečimrno razkazovali svojo namišljeno vsevednost ali se postavljali s svojo brezbrižnostjo. Toda ogromni nebeški pojav je bil močnejši tudi od njih, s svojo silovitostjo je ležal ljudem na dušah, in na njihovih obrazih, ki so jih spreletavali rdeči prameni svetlobe, je bilo videti grozo, ki jih vklepa in pesti. Po reki, ki je tiho mrmrala med bregovi, so se naglo pomikale sence.
Potem je svetloba začela medleti in spet so zvezde zasijale na nebu, toda noč je bila temnejša kot prej. Ljudje so se molče ali med tihim pomenkovanjem razhajali. Sredi mosta je ostal Fedjatin čisto sam. Stopil sem k njemu, toda njegove oči so bile razžarjene, kakor da bi nekaj krvavo rdeče svetlobe ostalo v njih. Še zmeraj je bil zazrt tja proti severu in molče je sklanjal roke pred seboj. Ni me prepoznal. Skozme je gledal, ko sem stal pred njim in mu govoril mirne besede.
Pustil sem ga samega, in ko sem se na koncu mostu ozrl nazaj, je tista postava še zmeraj nepremično stala tam sredi praznega prostora.
Šel sem v svojo sobo in legel na posteljo. Zunaj je bilo nenadoma popolnoma tiho. Nobenega glasu, nobenih korakov po pločniku ali hodniku. Nič. Tišina. Zaprl sem oči in videl sem mesto in ljudi, do polovice potopljene v rdečo barvo. Zenice mi je čez polovico rezala ostra rdeča svetloba in dnevne podobe, ki so se nabrale v njih ta dan, so bile prerezane čez pol. Ljudje in mostovi in hrib, cerkveni zvonik, travnik in tista krogla v cerkvi, vse je bilo do polovice krvavo, tudi Bog Oče v Alojzijevi cerkvi se je kopal do pasu v tej rdeči barvi.
To noč so se ljudje od silnega znamenja na nebu, ki jim je žarelo v očeh in za čelom, nemirno premetavali v snu. Še sam čutim, kakšen nemir se je naselil vame. To ni nemir, ki ga razum premaga, ni nemir od ljubezenske rane, ki jo čas ozdravi. Ni nemir od godbe na pihala in množic, ki te prebudi navsezgodaj. Zakaj tedaj, čeravno ves tresoč se od nenadnega in sunkovitega prebujenja, že isti hip veš, da se bo množica razšla in da bo godba utihnila. Sploh ni nemir, ki prihaja od česar koli človeškega, torej minljivega in pozabi podvrženega. Ta strašna svetloba ostane v zrklih, da so beločnice rdeče in krvave, komur koli pogledaš v obraz. In zato je to nemir, ki ga ni mogoče pregnati. Ker prihaja od onkraj in od nedoumljivega. Zaleze se tja noter v človeške celice in počiva v njih. Ko se spet prebudi, trepeta notri v človeku, da človek potem drhti in niha na robu neznanskega brezna, ki ga nosi v sebi.