Bogdan Novak, pisatelj in časnikar.

Bogdan Novak se je rodil 4. aprila 1944. Prva tri leta je preživel vMurski Soboti nato pa so se z družino preselili v Ljubljano. Po osnovni šoli je obiskoval bežigrajsko gimnazijo. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo, a je študij po treh letih opustil. Zaposlil se je kot knjižničar v Ljudski knjižnici Bežigrad(danes se imenuje Knjižnica Bežigrad), zatem (1972) pa pričel opravljati poklic novinarja.

Od leta 1972 pa do leta 1974je bil redaktor v centralni redakciji Dnevnika, nato pet let Delov dopisnik iz Sarajeva, med letom 1979 in 1980 namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa, 1980 urednik centralne redakcije Dela, ob koncu poklicne kariere pa je bil tri leta odgovorni urednik in sedem let član uredništva Pavlihe. Ko je prevzel vlogo urednika v Pavlihi, je bil močno kritiziran zaradi njegovega političnega nasprotovanja; takrat so svetovni mediji objavili čez 500 člankov o tem.

Leta 1972 je obiskal Srednjeafriško republiko, kjer je bil kot novinar gost Slovenijalesa. Tam je spoznal pigmejce in spomine nanje strnil v enem izmed svojih številnih del (Temno srce). Od leta 1991 in tja do upokojitve leta 2005 je Novak deloval kot samostojni književnik.

Bibliografija Bogdana Novaka obsega čez 80 samostojnih knjig za otroke, mladino in odrasle ter preko 5000 enot (članki o njem, prevodi, drobna dela, časopisni članki itd.).

Piše pravljice, otroške in mladinske povesti, humorno, satirično in zgodovinsko prozo, romane.  Njegove zgodbe so šaljive, napete, polne zapletov in pustolovščin. Navdihuje ga predvsem želja po fabuliranju, sporočilo pa je po navadi v drugem planu. Vsa dela je časovno umestil v preteklost in sedanjost – s prihodnostjo se zaenkrat še ni ukvarjal.

Bibliografija Bogdana Novaka obsega čez 80 samostojnih knjig za otroke, mladino in odrasle ter preko 5000 enot (članki o njem, prevodi, drobna dela, časopisni članki itd.).

Mladi ga prepoznajo po mladinski seriji desetih knjig Zvesti prijatelji, po kateri je bil posnet tudi istoimenski film. V njegovih delih za mladostnike sta glavna junaka skoraj vedno fant in dekle ali pa skupina odraščajočih najstnikov.

Za izkušenejše bralce je napisal družinski roman (sago) z naslovom Lipa zelenela je. V dvanajstih knjigah te »epske serije« je skozi oči dveh prekmurskih družin družin (Godinovih in Kolarjevih) prikazal zgodovino Slovencev  v zadnjih 120 letih.

Pasja grofica : Napoleonova resnična ljubezen je zgodovinski roman (2006) – Pripoveduje o Idrijčanki Emiliji Kraus, ki na Dunaju spozna Napoleona in se vanj brezpogojno zaljubi.

Idrijčanka Emilija Cecilija Eva Kraus, po mami Slovenka in po očetu Nemka, je očarljiva ženska, ki jo poleg žareče lepote odlikujejo tudi čudovite lastnosti. Potrpežljivost, hrabrost, upornost in oster jezik, ki ne pozna laži še manj pa strahu, ji pomagajo pri uresničitvi njenih najintimnejših želja. Že kot otrok je sanjala o princu na belem konju, to pa ni bil nihče drug kot največja evropska osebnost tistega časa, Napoleon Bonaparte. Še predno ga je uspela osebno spoznati, si je sama pri sebi obljubila, da bo njegova prijateljica, ki ga bo spremljala vse do smrti.

Emilijino življenje je bilo vse prej kot posejano z rožicami. V najstniških letih, ko ji je umrl oče, je okusila revščino in samo dno družbene lestvice v Idriji. V upanju, da bo njena hči imela lepše in polnejše življenje, jo je mama oddala v skrbništvo kraljevemu tajniku topovskega uradništva, Filipu Mainoniju. Gospod je na Dunaju pripadal družbeni smetani in svojo prelestno varovanko hitro vpeljal v lagodno življenje, kateremu ni manjkalo glamuroznih balov s pomembno družbo. Emilija je kmalu postala ena najbolj zaželjenih soplesalk in žensk na Dunaju.

Ko se je Napoleon kot zmagovalec prišel na Dunaj pogovarjati o pogojih predaje, se udeležil tudi plesa v Schönbrunnu in tako so se Emiliji uresničile sanje o njunem srečanju. Na sprejemu je bila oblečena v nenavadno črno obleko in ob rokovanju mu je zaupala, da je to dan žalovanja za njeno domovino in zanjo osebno, ker je zasegel njeno deželo. S drzno izjavo, s čudovitimi kodri in modrimi očmi ji je uspelo vzbuditi njegovo pozornost in ga s tem nemudoma osvojiti.

Samosvoj vladar, ki je kljub majhni rasti očaral kopico žensk, tako da so ga te ubogale na vsak migljaj, je kot veliki ženskar uspel tudi Emilijo prepričati v to, da postane njegova ljubica. Namestil jo je v svoj dvorec na obrobju Pariza, kar pa je Emilijo močno razočaralo in razžalostilo. Njenega Bonija, tako je namreč ljubkovalno klicala Napoleona, zaradi bojevanja za Združene države Evrope, ni bilo ob njej.

Njena ljubezen do Napoleona se razvije tako daleč, da se odloči, da bo držala svojo obljubo in mu stala ob strani ne glede na vse. Pobrila si je kodre in ga preoblečena v poročnika Emila Krausa spremljala v največjih bitkah. S tem so se ji izpolnila vsa njena pričakovanja in želje. Z njem je namreč preživljala vse srečne trenutke in tudi trenutke ob zatonu njegove slave.

Po porazu v mrzli Rusiji Napoleona pošljejo na Elbo. Kasneje je ponovno neuspešen v bitki pri Waterlooju, zato se preda Angležem, te pa ga odpeljejo na otok Svete Helene. Končati svoje življenje v bednih okoliščinah izgnanstva na majhnem otoku odmaknjenem od sveta, je bilo za generala, kot je bil Napoleon, skrajno poniževalno in prav zaradi tega se je Emiliji zasmili. Sklenila je, da se bo pritihotapila na otok in ga zastrupila z arzenikom.

Po atentatu se je preselila na posestvo v bližini Salzburga, kjer je ob bogatih spominih na svojo največjo ljubezen in brigadi psov ter mačk živela do svoje smrti.

Emilija Kravs je bila resnična oseba, rojena v Idriji. Po Napoleonovem naročilu je slavni slikar naslikal portret Emilije Cecilije Eve Kraus v podobi Venere. Slika je shranjena v mestnem muzeju v Idriji, grafiko pa hranijo tudi na Dunaju. Dogodki Napoleonovega osvajanja so resnični, zgodba pa je plod avtorjeve domišljije.

“ Ne pišem za predal, ampak za ljudi.

”